Senzor za trčenje opremi mehansko napravo ali vozilo s tem, kar se zdi, da se zaveda svoje okolice in zmožnost reagiranja na trke v tej okolici. Tradicionalno so bili senzorji za trčenje uporabljeni za odkrivanje ali “zaznavanje” dejanskega trka med vozilom in predmetom katere koli vrste. Zlasti na področju robotike izraz senzor za trčenje včasih pomeni napravo, ki zazna bodisi dejanski ali bližajoči se trk. Če se zazna možnost trka, lahko naprava na nek način signalizira opozorilo, da se trku prepreči. Naprava, ki je posebej zasnovana za preprečevanje trka, se včasih imenuje senzor za izogibanje trkom ali senzor proti trčenju, da jih ločimo od senzorja trka.
Preprosto povedano, senzor je naprava, ki pretvori odziv na dražljaj v dejanje, ki je lahko zelo zapletena ali povsem osnovna. Preprost primer je stikalo na svetilki. Ko je svetilka vklopljena, se dva kosa kovine potisneta skupaj. S tem se zaključi električni tokokrog in tok teče za vklop luči. Ta energija je podobna tisti, ki se uporablja za signaliziranje sprostitve zračne blazine v vozilu.
Nekoliko bolj izpopolnjen senzor za trčenje je elektronska naprava, ki meri in kvantificira dražljaj ter ga pretvori v merljiv elektronski signal. Takšna naprava v avtomobilu morda ne bo poslala signala, razen če gibanje ali pritisk doseže določeno raven intenzivnosti ali vztraja v določenem časovnem obdobju. V tem primeru bi moral biti trk dovolj močan ali dovolj dolg, da povzroči odziv.
Na primer, ko avto zadene nekaj, se pritisne na odbijač avtomobila. Glede na količino pritiska na odbijač bo udarec zaznal senzor trka. Senzor za trčenje nato sproži električni tok, zaradi katerega se pošlje signal, ki sproži sprostitev zračne blazine. Z drugimi besedami, fizični pritisk je dražljaj in sprostitev zračne blazine je odziv. Nekateri senzorji za trčenje lahko celo pošljejo signal oddaljeni službi za pomoč na cesti, kot je OnStar™.
Senzor trka se lahko uporabi tudi za številne praktične namene. Robotski sesalniki, kot je Roomba™, uporabljajo senzorje za trčenje, ki jim pomagajo pri krmarjenju po prostoru. Ko Roomba™ trči v trden predmet, kot je noga stola, se sproži vnaprej programirana reakcija na trk, imenovana naključni hod. Podobno kot se sliši, je naključni sprehod niz korakov v naključni smeri ali poti.