Semiotika, imenovana tudi “semiotične študije” in “semiologija”, je študija o tem, kako ljudje komunicirajo. Zlasti preučuje, kako smo ustvarili pomen in kako pomen razumejo ljudje, ki jim pomen sporočamo. Semiotika je študija o tem, kako uporabljamo simbole, kot so črke in številke, za prenos pomena med strankami.
Izraz “semiotika” izvira iz grške besede semeiotikos, kar pomeni “tolmač znakov”. V angleščini je izraz prvič uporabil britanski pisatelj in učenjak Henry Stubbes leta 1670. Dvajset let pozneje, leta 1690, je John Locke uporabil izraz v svojem delu »An Essay Concerning Human Understanding«. Nekatere pomembne osebnosti v zgodovini semiotike vključujejo: Charles Sanders Peirce, Ferdinand de Saussure, William Dwight Whitney, Louis Trolle Hjelmslev, Charles W. Morris, Umberto Eco, Algirdas Julien Greimas, Thomas A. Sebeok, Juri Lotman in Valentin Volosinov.
Razvoj semiotike kot študijskega področja je bil formaliziran v času Dunajskega kroga, dogodka, ki je potekal na Dunajski univerzi leta 1922. Na Dunajskem krogu je skupina znanstvenikov predstavila delo z naslovom »Mednarodna enciklopedija združene znanosti«. V tem delu je bilo področje semiotike opredeljeno in razčlenjeno na tri dele: semantiko, sintaktiko in pragmatiko.
Semantika je študija o tem, kako je pomen izražen v jeziku. Pomembno je omeniti, da semantika ni omejena na besedne jezike. Lahko se uporablja tudi za druge sisteme simbolov, ki prenašajo pomen, kot so jezik matematike in računalniške kode. Sintaktika je študija o tem, kako so simboli v določenem jeziku povezani med seboj, ali preučevanje skladnje. Pragmatika je študija o tem, kako se jezik uporablja v praktičnih aplikacijah, kako govorci jezika uporabljajo jezik.
Semiotika je disciplina, ki je globoko povezana s človeško izkušnjo. Komunikacija ni ključna le za poklicni uspeh in osebne odnose, ampak je ključna tudi za preživetje. Z jezikom lahko ljudje opravijo tako ključne naloge, kot je klicanje na pomoč ali opozarjanje nekoga drugega na morebitno ali bližajočo se nevarnost. Vendar pa ljudje niso edina vrsta, ki lahko posreduje takšne informacije. Mačka, ki je obtičala na drevesu, zna glasno mijavkati, celo zavijati, da sporoči svojo težavo. Račka mati, ki zakriči na svoje račke, če vidi psa, ki se približuje obali. Uporaba semiotičnih teorij v organizmih, ki niso človeško bitje, se imenuje “biosemiotika” ali “zoosemioza”.