Semantična analiza je preučevanje semantike oziroma strukture in pomena govora. Naloga pomenskega analitika je odkrivanje slovničnih vzorcev, pomenov pogovornega govora in odkrivanje specifičnih pomenov besed v tujih jezikih. V literaturi se pomenska analiza uporablja za pomen dela tako, da ga pogleda s pisčevega stališča. Analitik preuči, kako in zakaj je avtor strukturiral jezik dela, kot je to storil. Ko uporablja pomensko analizo za preučevanje narečij in tujih jezikov, analitik primerja slovnično strukturo in pomene različnih besed s tistimi v svojem maternem jeziku. Ko analitik odkrije razlike, mu lahko pomaga razumeti neznano slovnično strukturo.
Pri preučevanju literature semantična analiza skoraj postane nekakšna kritična teorija. Analitik raziskuje narečne in govorne vzorce dela ter jih primerja z jezikom, ki bi ga avtor uporabljal. Literatura, ki vsebuje jezik, ki odraža, kako bi avtor govoril, se nato podrobneje preuči.
V pripovedih je mogoče natančno preučiti govorne vzorce vsakega lika. Na primer, lik, ki nenadoma uporablja tako imenovano nižjo vrsto govora, kot bi jo uporabil avtor, bi lahko v avtorjevih očeh obravnaval kot nizkorazrednega, tudi če je lik visoko pozicioniran v družbi. Vzorci dialoga lahko obarvajo, kako bralci in analitiki menijo o različnih likih. Avtor lahko v teh primerih uporabi semantiko, da svoje bralce spodbudi, da sočustvujejo z likom ali ga ne marajo.
Avtor lahko uporabi tudi semantiko, da da celotnemu delu določen ton. Semantična analiza Huckleberryja Finna Marka Twaina bi na primer razkrila, da pripovedovalec Huck ne uporablja istih pomenskih vzorcev, ki bi jih Twain uporabljal v vsakdanjem življenju. Analitik bi nato preučil, zakaj bi to lahko bilo tako, da bi preučil samega Hucka. Razlog, zakaj Twain v tem delu uporablja zelo pogovorno semantiko, je verjetno, da pomaga bralcu, da se ogreje in sočustvuje s Huckom, saj se zaradi njegovega nekoliko lenobnega, a resnega načina izražanja pogosto zdi ljubek in resničen.
Jezikoslovci pogosto uporabljajo pomensko analizo za preučevanje tujih jezikov. Večina jezikov nima natančnih slovničnih vzorcev, prav tako veliko tujih besed nima natančnih prevodov. V teh primerih je naloga jezikoslovca pokazati primere tuje slovnice v svojem maternem jeziku. Na primer, jezikoslovec, ki študira španščino, bi lahko razložil to jezikovno nasprotje samostalnikov in pridevnikov s tem, da je v španščini modra hiša pravzaprav ‘hišna modra’.
Zgornji primer lahko pomaga tudi jezikoslovcem pri razumevanju pomenov tujih besed. Inuiti imajo na primer več deset različnih besed za sneg. Semantični analitik, ki preučuje ta jezik, bi vsako od teh besed prevedel v kombinacijo pridevnikov in samostalnikov, da bi poskušal razložiti pomen vsake besede. Ta vrsta analize pomaga poglobiti splošno razumevanje večine tujih jezikov.