V medicini se sekundarna oskrba nanaša na storitve, ki jih zdravstveni specialisti opravljajo bolnikom po napotnici izvajalca primarne zdravstvene oskrbe. Ponudniki sekundarne oskrbe imajo običajno ozek obseg prakse pri zdravljenju posebnih stanj ali zagotavljanju posebnih vrst oskrbe in svetovanja. Medtem ko lahko nekateri izvajalci sekundarne oskrbe paciente sprejemajo neposredno, drugi lahko delajo le s pacienti, ki jih napotijo primarni zdravstveni delavci in zdravniki.
Ko ljudje iščejo zdravstvene storitve, običajno sodelujejo z izvajalcem primarne zdravstvene oskrbe. To je zdravstveni delavec, ki je usposobljen za obravnavo splošnih zdravstvenih potreb pacienta. Medtem ko so številni izvajalci primarne zdravstvene oskrbe zdravniki, vključno z internisti in zdravniki družinske medicine, drugi izvajalci primarne zdravstvene oskrbe vključujejo medicinske sestre in zdravnike pomočnike. Primarna zdravstvena oskrba vključuje redne fizične preglede in testiranja ter zdravljenje pogostih poškodb in obolenj. Ko se pri pacientu pojavi resnejša zdravstvena težava, ga zdravnik primarne zdravstvene oskrbe pogosto napoti k izvajalcu sekundarne oskrbe.
Ti ponudniki vključujejo zdravnike, ki so specializirani za specifične telesne sisteme. Zdravnik primarne zdravstvene oskrbe lahko na primer bolnika s sumom na srčne težave napoti k kardiologu, bolnika s kožno boleznijo pa k dermatologu. V nekaterih primerih izvajalec sekundarne oskrbe morda ni zdravnik, ampak izvaja drug način zdravstvene oskrbe, kot je prehrana ali fizikalna terapija.
V primerih, ko izvajalec oskrbe meni, da pacient potrebuje še bolj specializirano oskrbo, se lahko napoti k terciarnemu zdravniku, ki ima še bolj specializirano področje. Če je bolnikovo stanje izjemno resno ali je njegovo stanje zelo nenavadno, se lahko zagotovi kvartarna oskrba v obliki eksperimentalnih zdravljenj in naprednih diagnostičnih tehnik.
Sposobnost pacientov za neposreden dostop do storitev izvajalca sekundarne oskrbe je odvisna od zdravstvenega sistema, do katerega imajo dostop. Na primer, v sistemih zdravstvenega varstva, ki jih sponzorira vlada, kot je v Združenem kraljestvu, pacienti običajno delajo z zdravnikom primarne zdravstvene oskrbe, znanim tudi kot splošni zdravnik ali splošni zdravnik, ki vse napoti k izvajalcem specializirane oskrbe. V Združenih državah je dostop do izvajalcev sekundarne oskrbe v veliki meri odvisen od pacientovega zavarovalnega načrta in tudi od njegove lastne poslovne politike. Medtem ko nekateri zavarovalni načrti od pacientov zahtevajo, da pridobijo napotnico prek svojega izvajalca primarne zdravstvene oskrbe, drugi omogočajo pacientom, da se napotijo neposredno na specialistično oskrbo.