Sektorska analiza je tehnika ocenjevanja naložb, pri kateri vlagatelji pri analizi potencialnih delnic združujejo podjetja, ki opravljajo podobne funkcije v gospodarstvu, v sektorje. Ideja v ozadju tega načina razmišljanja je, da bodo delnice znotraj določene vrste poslovanja nagnjene k rasti in padcu skupaj z uspešnostjo sektorja. Vlagatelji lahko sektorje razdelijo na splošne skupine, kot so promet ali tehnologija, ali na bolj specifične kategorije, da bi bolje določili potencialno vroče zaloge. Obstaja več strategij, ki jih lahko vlagatelji uporabijo, ko analizirajo sektorje, da poskušajo izboljšati svojo naložbeno uspešnost.
Z navidez neomejeno količino delnic, ki so na voljo vlagateljem, je zanje lahko zastrašujoče pregledovanje vseh, zbiranje informacij in spremljanje uspešnosti posameznih delnic. Vlagatelji lahko s sektorsko analizo pomagajo zožiti področje možnih naložb, tako da se preprosto osredotočijo na velike skupine podjetij, ki so si med seboj podobna glede na vlogo, ki jo imajo v gospodarstvu. Teorija te strategije je, da delnice znotraj teh skupin običajno delujejo v skladu z vsemi drugimi.
Na primer, če tehnološki sektor deluje dobro, potem lahko vlagatelj izbere katero koli podjetje v tehnološkem sektorju in dobi pozitiven rezultat. Večje sektorske skupine vključujejo tehnologijo, energijo, potrošniške storitve, zdravstveno varstvo, finance in industrijo. Iz teh večjih skupin je mogoče ciljati na manjše skupine znotraj, če se vlagatelj tako odloči. Če je na primer avtomobilska industrija boljša od preostalega večjega transportnega sektorja, se bodo vlagatelji morda želeli osredotočiti na podjetja v tej panogi namesto na druga prevozna podjetja.
Uporaba sektorske analize omogoča vlagatelju, da sodeluje v kateri koli od več različnih naložbenih strategij. Vlagatelj, ki želi razpršiti portfelj, lahko za dosego tega izkoristi težnje različnih sektorjev. Nekateri sektorji, kot je tehnologija, se nagibajo k dvigu in padcu s trgom, obstajajo pa druge manj nestanovitne delnice, ki se nagibajo k izogibanju vzponov in padcev na trgu. Jemanje delnic iz bolj stabilnih sektorjev lahko zagotovi dobro osnovo v portfelju, ki vlagatelju omogoča, da izkoristi možnost v nekaterih bolj tveganih sektorjih za možen visok donos.
Druga možna strategija je vlaganje od zgoraj navzdol, pri katerem vlagatelj identificira sektorje, ki delujejo najbolje, in izbere delnice od znotraj, nato pa se premakne navzdol v sektor, ki ne deluje tako dobro, itd. Strategija rotacije sektorjev je še en priljubljen odcep sektorske analize. Pri tem pristopu vlagatelji računajo na cikličnost trga in poskušajo uganiti, v katerih sektorjih bo prišlo do porasta. Ker drugi vlagatelji počnejo enako, bo ta sektor šel še višje, dokler ne bo dosegel vrhunca. Na tej točki vlagatelj zamenja sektorje in vlaga v naslednjega, za katerega meni, da je usmerjen na vrh.