Seitan je psevdojaponska beseda za teksturiran pšenični gluten, ki se uporablja kot nadomestek za meso v številnih azijskih državah in za tiste, ki so na makrobiotični prehrani. George Ohsawa, japonski filozof in razvijalec makrobiotične prehrane, je izraz skoval nekje v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar to ni gotovo. Omenil je nadomestek za meso, ki je priljubljen predvsem med vegetarijanskimi budisti, čeprav je postalo del kuhinje mnogih držav.
Seitan je narejen tako, da pšenično moko vzamemo v vodo in iz nje speremo škrob. Domači kuharji lahko to storijo, navodila pa so na voljo v The Farm Cookbook, ki jo proizvaja The Farm, vegetarijanska občina v Summertownu, Tenn. The Farm kuharska knjiga imenuje seitan preprosto »gluten«, saj je to tisto, kar ostane od moke, ko vse škroba ni več.
Seitan je žvečljiva, gosta, žilava snov, ki posnema številne zaželene lastnosti mesa, vključno z zelo pomembnim »občutkom v ustih«. Ko je oplaknjen in pripravljen za kuhanje, ga začinimo in naoljimo, nato pa ga lahko zvijemo na koščke ali manjše koščke in kuhamo, običajno z omako. Seitan ob kuhanju postane sivkast, zato je za okusen krožnik potrebna pisana omaka. Na Zahodu je priljubljena omaka za žar in teriyaki, v Aziji pa prevladujejo curry omake.
Tofurkey je v zadnjih letih postal priljubljen in ta preobrat na zahvalni dan ni nič drugega kot velika porcija začinjenega, naoljenega seitana. Mnogi vegetarijanci imajo raje seitan kot nadomestek za meso, ker se počuti in žveči bolj kot pravo meso.
Tako kot tofu je tudi seitan sam po sebi nekoliko mehak, zato je potrebna pravilna začimba. Nekateri kuhajo marinado seitan pred kuhanjem, kar tudi pomaga ohraniti več okusa. Prav tako ponavadi prevzame okuse vsega, kar je v ponvi za kuhanje.
Seitan je na voljo navaden – včasih označen kot “pšenično meso” – ali pripravljen v pločevinkah v večini azijskih trgovin z živili. Ali pa lahko pustolovski kuhar poskusi narediti seitan doma in ga skuhati po najljubšem receptu.