Podatkovni segment je samostojen odsek na trdem disku računalnika ali v bazi podatkov, ki shranjuje gručo informacij. Programske aplikacije se nanašajo na segmente podatkov, da se izvajajo in delujejo. Znotraj vsakega podatkovnega segmenta je vrstica kode ali informacije. To je računalniški način organiziranja in shranjevanja shranjenih informacij.
Na trdem disku ali strežniku baze podatkov bo določena količina prostora dodeljena pomnilniku. Bloki pomnilnika baze podatkov običajno vsebujejo več kot en segment podatkov. V pomnilniškem bloku je vsak odsek običajno razdeljen na segmente kode in besedila. Ti razdelki lahko vsebujejo navodila za določene programske aplikacije ali vsebujejo koščke informacij, do katerih morajo dostopati aplikacije, kot so telefonske številke in naslovi strank.
Da bi programska aplikacija delovala pravilno, se mora zanašati na navodila za programiranje in kratkoročni pomnilnik. Pomnilnik z naključnim dostopom (RAM) je vrsta pomnilnika podatkov, ki ga računalniški programi uporabljajo za sklicevanje na informacije, ki so potrebne samo enkrat, običajno med delovanjem programa. Primer tega bi bilo izrezovanje in lepljenje besedila v programu za obdelavo besedil. Ko uporabnik “reže” besedilo, se shrani v začasni podatkovni segment, ki se prikliče, ko uporabnik naroči urejevalniku besedil, da ga “prilepi” na novo lokacijo.
Ta vrsta dejanja se šteje za uporabo segmenta podatkov kratkoročnega pomnilnika, saj se informacije izbrišejo, ko se program za obdelavo besedil zapre ali če se uporabnik odloči izrezati in kopirati drug del besedila. Nasprotno pa je dolgoročni pomnilnik sestavljen iz podatkov, ki so shranjeni na disku in do katerih se večkrat dostopa. Čeprav je mogoče nekatere shranjene podatke izbrisati, so običajno sestavljeni iz datotek ali aplikacij, za katere uporabnik misli, da jih ne potrebuje več.
Podatkovni segmenti so običajno organizirani na nekakšen logični ali zaporedni način. Lahko so organizirane glede na skupine miz, skupine, velikost ali orientacijo. Uporabniki lahko ustvarijo lastna pravila indeksiranja, odvisno od zmogljivosti strežnika baz podatkov ali operacijskega sistema. Na primer, ko so programi nameščeni v računalnik, običajno samodejno ustvarijo indeks ali segment v registru računalnika.
V večini primerov lahko namestitveni programi računalniku poučijo, kje naj bo program shranjen. Namesti se lahko na namizje računalnika, v mapo s programskimi datotekami ali v mapo, ki jo ustvarite sami. Ne glede na to, kam uporabnik postavi program, se registrske datoteke ustvarijo kot stalni vir kodnih navodil, ki se uporabljajo vsakič, ko se aplikacija zažene.