Sedma sprememba ustave ZDA je določba o tem, kdaj je sojenje porote primerno v civilnih tožbah. Besedilo amandmaja je naslednje:
»V tožbah običajnega prava, kjer vrednost spora presega dvajset dolarjev, se ohrani pravica do sojenja s poroto in nobeno dejstvo, ki ga sodi porota, se ne sme drugače ponovno preučiti na katerem koli sodišču Združenih držav, kot v skladu z pravila običajnega prava.”
Amandma navaja, da bi kakršen koli znesek, ki se zahteva v tožbi 20 dolarjev (USD) ali več, ljudem v bistvu omogočil, da zahtevajo svojo pravico do obravnave njihove zadeve v običajnem pravu ali civilnem sodišču na zvezni ravni s strani žirije njihovih vrstnikov. Seveda je bilo 20 USD veliko ob prvi ustanovitvi Bill of Rights. Danes bi težko našli nekoga, ki bi iskal sojenje s poroto, ko bi tožil za ta znesek.
Glavna točka sedmega amandmaja je bila ustvariti razlikovanje med delom sodnika in delom porote, ki deluje na zveznem civilnem sodišču. Sodniki so bili tam, da bi poučevali porote, odločali o tem, kateri dokazi bi lahko zakonito zaslišali, in porotom svetovali o pravnih zadevah. Porota je morala zaslišati dejstva v dokazih, ugotoviti, katera so najbolj tehtana, in ugotoviti, ali je vložena tožba izvedljiva ali ne. Žirije lahko odločajo tudi o zneskih nagrade v večini tožb.
V civilnem sodišču in običajnem pravu v Angliji, na katerem temelji sedma amandma, sodnikova odgovornost ne bi smela vključevati zasipanja porote z mnenji o zadevi ali navodil porotnikov, kako naj odločajo. Tako sodnik kot porota sta imela vitalne vloge, ki so bile ločene in diskretne, sistem pa je deloval najbolj pošteno, ko so se te vloge ohranile. Oblikovalci ustave so iskali enako razlikovanje na ameriških sodiščih, kar je povzročilo vključitev sedmega amandmaja.
Treba je opozoriti, da se ta pravica v sedmi spremembi, da civilno sojenje zasliši porota, uporablja na zvezni ravni. Državna sodišča ne spoštujejo nujno te določbe v sedmi amandmaju, čeprav jih mnoga spoštujejo, razen če zadeva, o kateri razpravljajo, spada pod zvezno zakonodajo. Ljudem, ki prinesejo tožbo, ni treba soditi poroti. Posamezniki se lahko odpovejo svoji pravici do sojenja s poroto, če se tako odločijo, njihove druge zadeve pa so lahko reševanje določenih civilnih tožb ali z mediacijo ali s pogajanji in poravnavo pred sojenjem.