Prvi glagolski časi, ki se jih naučijo mladi umi, so v določeni sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Onkraj teh razlik pa so dovršene oblike teh glagolskih konstrukcij: sedanji popoln, pretekli popoln in prihodnji dovršen. V sedanjem popolnem času se je nekaj »dogajalo« ob nedoločenem času v preteklosti in se morda še vedno dogaja v sedanjosti. V angleščini ta čas vedno združuje »has was« ali »have been« z glagolom v sedanjiku, ki se običajno konča na »-ing«. Nekaj preprostih primerov ponazarja pravilno slovnico: »S moškim sem govoril o našem pomanjkanju komunikacije« ali: »Dali so ti dovolj časa, da se učiš o glagolskih časih.«
Ko se uporablja za zanikanje nečesa v preteklosti, se naredi nekaj sprememb. “Le redkokdo je podvomil o njeni avtoriteti,” kakovostno spremeni standard sedanje popolne konstrukcije. Najpogosteje uporabljena negacijska naprava v tem času je dodajanje besede »ne«, kot je »nizm se dovolj učil, da bi glagolske čase poznal na pamet«.
Tudi vprašanja v sedanjem perfektu se oblikujejo na drugačen način. »ima« ali »imal« in glagol je mogoče v vprašanju ločiti z nekaj besedami, ki se uporabljajo za opredelitev stavka. Lahko je predmet, na primer: “Ali je že šla v trgovino?” ali “Ali si naredil domačo nalogo?” Lahko je tudi beseda, kot je “tam” ali celo “tam kdaj, na primer: “Ali je kdaj prišlo do prepirov glede pravilne slovnice?”
Sedanjik dovršen čas ima tudi nekaj prepovedi. Ni ga mogoče uporabiti z besedami, ki označujejo časovni okvir ali datum. To bi izbrisalo nedoločeno naravo časa. Preprosto ne bi zvenelo prav: “Lani sem ta film videl štirikrat.” Namesto tega bi zadostoval pretekli čas: “Lani sem ta film gledal štirikrat.”
Temeljni kamen za razumevanje uporabe Present Perfect je vedeti, kdaj bo potrebna ideja o »nedoločenem času«. Od drugih časov se bo razlikoval na posebne načine. Nasprotno pa pretekli popolni čas odraža nekaj, kar se je zagotovo zgodilo v preteklosti, vendar se ne pojavlja več v sedanjosti, na primer: »Upal sem na zmago«. S prihodnjim dovršnim časom se opisuje nekaj, kar se »se bo zgodilo« do določenega časa v prihodnosti. Primer tega časa je: “Ko bom končno razumel sedanji popoln čas, se bom učil ure.”