Seaborgium je kovinski kemični element v seriji transaktinidov periodnega sistema elementov. Tako kot drugi elementi v tej seriji je tudi seaborgium zelo nestabilen element, pri čemer se razpolovna doba njegovih izotopov meri v sekundah. Zaradi te nestabilnosti je seaborgija nemogoče najti v naravi; v laboratoriju ga morajo sintetizirati raziskovalci, ki ga želijo preučevati. Tako kot drugi sintetični težki elementi tudi seaborgium nima komercialne uporabe, saj je izjemno drag za proizvodnjo in prekratkoživ, da bi bil strašno produktiven.
Zdi se, da ima ta element skupne kemične lastnosti z volframom, kar pojasnjuje njegov vzdevek eka-volfram. Tako kot drugi transaktinidi je tudi seaborgium radioaktiven, zaradi česar je delo z njim potencialno nevarno. Identificiran je s simbolom Sg v periodnem sistemu elementov in ima atomsko številko 106, kar ga uvršča med transuranske elemente. Vsi ti elementi imajo atomsko število višje od atomske številke urana in imajo številne kemijske lastnosti, vključno z nestabilnostjo in radioaktivnostjo.
Zasluge za odkritje tega elementa se na splošno pripisuje skupini raziskovalcev kalifornijske univerze Berkeley, ki jo je vodil Albert Ghiorso leta 1974. Element so sintetizirali in identificirali tudi ruski raziskovalci v Dubni približno v istem času. Tako kot drugi elementi, ki so bili odkriti in potrjeni na več mestih hkrati, je bil seaborgium vzrok za polemike, dokler Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) ni pripisala zasluge ameriškim raziskovalcem.
Zgodba za imenom tega elementa je pravzaprav zelo zanimiva. Ameriški raziskovalci so predlagali »seaborgium« v čast Glennu Seaborgu, uglednemu raziskovalcu, ki je bil del njihove ekipe. IUPAC je pri tem vzel izjemo in poskušal določiti, da elementov ni mogoče poimenovati po živih ljudeh, in uvedli so »unnilheksij« kot nadomestno ime, preden so predlagali »rutherfordium«, ime, ki je kasneje prešlo v element 104. Leta 1997 je IUPAC se dogovorili o “seaborgium” za ime elementa, medtem ko so razrešili polemike glede imen elementov od 104 do 108.
Da bi proizvedli ta element, morajo raziskovalci bombardirati druge elemente v linearnem pospeševalniku, ki običajno proizvede zelo majhno količino seaborgija v danem trenutku. Z uporabo sofisticirane znanstvene opreme lahko raziskovalci registrirajo prisotnost seaborgija v laboratoriju in se tudi naučijo nekaj stvari o njem, preden razpade v obliko bolj stabilnega elementa.