Novice so pogosto prežete z zgodbami o tankerjih, ki razlijejo nafto, in proizvodnih obratih, ki izpirajo kemikalije v podtalnico. Kljub temu, da se govori o problemu, je redkokdo, ki je transparenten glede tega, kaj se zgodi z onesnaženo zemljo ali odgovorno družbo. Sanacija zemljišč je postopek odstranjevanja potencialno nevarnih materialov iz onesnaženega zemljišča.
Številni komercialni in industrijski objekti uporabljajo kemikalije, ki ogrožajo ljudi in okolje, če z njimi ravnamo nepravilno. Podjetja in korporacije so pogosto odgovorne s strani regionalnih in nacionalnih agencij za varstvo okolja, ko je treba zemljišče, povezano z njihovimi poslovnimi podvigi, sanirati ali popraviti. Medtem ko nekatere primere rešijo podjetja, ki se sami prijavijo in pristanejo na plačilo glob ali sanacijo zemljišča, veliko ne. Pravne bitke, ki podjetja prisilijo, da ravnajo odgovorno in očistijo kontaminacijo, lahko trajajo desetletja in stanejo znatne vsote denarja.
V Združenih državah je vlada leta 1980 sprejela Zakon o celovitem okoljskem odzivu, odškodninah in odgovornosti (CERCLA). Ta predlog zakona je imel tri glavne rezultate: dal je Ameriški agenciji za varstvo okolja (EPA) pooblastila za upravljanje, uveljavljanje in celo izvajati čistilne dejavnosti; ustanovil je davčni sklad, znan kot supersklad za čiščenje odlagališč nevarnih odpadkov; in ustvaril je potencialno odgovorne stranke (PRP), ki je podjetjem omogočilo sodelovanje pri čiščenju mesta, ne da bi priznalo odgovornost za celotno spletno mesto. Če se EPA loti čiščenja, lahko prisili korporacijo ali celo več korporacij, da povrnejo stroške vladi in nadaljujejo sanacijo zemljišča.
Kemikalije in težke kovine, ki jih tovarne in proizvodni obrati zapustijo ali jih odvržejo, se pogosto zadržujejo v ekosistemu in kontaminirajo hrano in vodne vire. Sanacija zemljišča lahko vzame ogromno časa za vsako lokacijo, da ne omenjam denarja in pravnih zapletov. Težke kovine, kot so svinec, živo srebro in arzen, ter kemikalije, kot so hlapne organske kemikalije (VOC) iz goriv in topil ter poliklorirani bifenili (PCB) iz elektronske opreme, so še posebej razširjene v postindustrijski deželi. Človeška izpostavljenost kontaminirani zemlji, vodi in hrani lahko povzroči kar koli, od manjših zdravstvenih težav do smrtno nevarnih bolezni, kot je rak.
V preteklosti se je sanacija zemljišč izvajala izključno z izkopom. To je dobesedno vključevalo izkopavanje onesnažene zemlje in kamna ter njihovo selitev na odlagališče za nevarne materiale. Nato so zemljo zamenjali s čisto zemljo.
Ko se strupeni onesnaževalci usedejo na dno vodnih teles, se odstranijo v podobnem postopku, imenovanem poglabljanje. V tem procesu tankerji odstranijo kontaminirane usedline in blato v stroj, ločijo kemikalije in težke kovine iz vode prek filtrov in kemikalij ter očiščeno vodo dajo nazaj. Kontaminirana usedlina se nato premakne na ustrezno odlagališče.
Obstajajo alternative za izkopavanja, ki so manj invazivna, kot so stabilizacija, strjevanje in bioremediacija. Cilj stabilizacije ni odstraniti strupenih ali nevarnih materialov, ampak stabilizirati molekule v stanje, v katerem niso škodljive za ljudi ali ekosistem. Kontaminiranemu zemljišču se dodajo kemikalije ali komplementarne spojine, da se združijo s toksini, da nastanejo stabilne, nenevarne spojine. To je mogoče storiti s škropljenjem dodatkov na zemljo ali z razprševanjem dodatkov v tekoči ali plinasti obliki skozi cevi, potisnjene globoko v zemljo.
Strjevanje je postopek dodajanja kemičnih reagentov, ki se združijo s toksini v onesnaženi vodi in blatu, da nastanejo trdne spojine, ki jih je mogoče ločiti od vode ali filtrirati iz nje. Na ta način voda ostane v naravnem ekosistemu, vendar se kemikalije odstranijo. Bioremediacija vključuje dodajanje specifičnih bakterij ali rastlin, ki se hranijo z onesnaženimi delci in ustvarjajo neškodljive stranske produkte. Te organizme je treba izbrati previdno, saj se pogosto precej razmnožijo brez naravnih plenilcev.