Samoglasnik je vrsta zvoka, pri katerem na nobeni točki, kjer pride do vokalizacije, ni zaprtja grla ali ust. Temu je mogoče nasprotovati s soglasniki, ki so zvoki, za katere je ena ali več točk, kjer se zrak ustavi. V skoraj vseh jezikih morajo besede vsebovati vsaj en samoglasnik. Medtem ko je v angleščini beseda mogoče tvoriti brez soglasnikov – kot sta besedi I ali a -, nobena beseda ne sme biti sestavljena samo iz soglasnikov.
V mnogih jezikih samoglasniki niso ključni za splošni pomen besede. Namesto tega eden v teh jezikih – od katerih so mnogi semitski jeziki – deluje bolj tako, da daje določeno pregib kot pa loči besedo od drugih ločenih besed. Vzporednico temu v angleščini lahko vidimo na primeru dive in dove ali lay and lie, pri katerem je jedrna beseda enaka, spremenjeni samoglasnik pa označuje čas. Jeziki, ki imajo takšno strukturo, pogosto niti ne označijo vseh teh zvokov v pisnem besedilu. Tako arabščina kot hebrejščina sta dobra primera tega, kjer je označevanje številnih samoglasnikov pri pisanju nepotrebno.
Ker se samoglasnik nanaša na določeno vrsto zvoka, lahko nekatere črke v nekaterih okoliščinah pravopisno predstavljajo soglasnik, v drugih pa samoglasnik. V angleščini je to mogoče videti s črkama y in w, ki se najpogosteje uporabljata za ustvarjanje soglasnikov, vendar ne zahtevata zapiranja grla, ki je običajna za soglasnike. V primeru y, na primer, lahko ljudje primerjajo njegovo uporabo v besedah tam in dan. V besedi yonder deluje izrazito kot soglasnik, pri čemer središče jezika blokira pretok zraka na eni strani tako, da se dotakne palete ust v tako imenovanem palatalnem približku. Po drugi strani pa v besedi dan tvori zvok, podoben, če bi bila beseda v angleščini zapisana kot dei.
V primeru w je mogoče preučiti besede woo in how. V besedi woo črka deluje kot soglasnik, pri čemer zadnji del jezika blokira pretok zraka na eni strani tako, da se dotakne palete ust – kar imenujemo labiovelarni aproksimant. V besedi how služi kot samoglasnik, ki bi ga lahko v angleškem pisanju predstavili kot hao.
V angleščini je pet črk, ki vedno predstavljajo samoglasnik, ko so napisane: a, e, i, o in u. Teh pet črk predstavlja več kot pet zvokov, odvisno od besede ali če so združene z drugimi črkami. Bralci lahko primerjajo črko a v besedah klobuk in sovraštvo kot enega od mnogih primerov.