Šale so oblika besednega humorja, vključno z enovrsticami, ugankami in drugimi stvarmi, ki nas spravljajo v smeh; toda šala je tudi oblika — smešna, izmišljena zgodba s prelomnico, ki jo je povedala ena oseba. Razlikuje se od anekdote, ki je lahko smešna zgodba in ima ostrino, vendar govori o resničnem ali resničnem incidentu. Ker je oblika zgodbe, ima nekatere lastnosti zgodbe, kot so začetek, sredina in konec. Začetek je postavitev. Medtem ko se okolje, razpoloženje in ton, recimo, kratke zgodbe ali romana vzpostavijo skozi čas, so ti elementi pogosto strnjeni v le en stavek v šali.
Na počivališču sta bila dva voznika tovornjaka. Odvetnik je umrl in odšel v nebesa. Ste slišali za _____, ki _____?
Nekatere šale, kot je tip, na katerega se sklicuje zadnji zgornji stavek, so samo dva stavka – prvi postavlja zgodbo, drugi pa predstavlja udarno črto. To je najbolj kompaktna vrsta. Upoštevajte, da je vprašanje tukaj le formalno – pravega odgovora ni pričakovati in ga v večini primerov ni mogoče dati.
To loči to obliko humorja od uganke na dva načina. Prvič, vnos druge osebe je ključnega pomena za obliko uganke, medtem ko v tovrstni šali ni. Drugič, v uganki je vprašanje posebej zasnovano tako, da nanj odgovori pameten ugibalec, v šali te vrste pa vprašanje deluje kot postavitev in ni namenjeno, da bi dalo preveč namigov o tem, kaj prihaja. Tukaj je primer:
Kakšen je zadnji val kriminala v New Yorku? Recitali viole v vožnji.
Upoštevajte, da v vprašanju ni dovolj informacij, da bi kdorkoli lahko uganil odgovor. Namesto tega vprašanje postavlja sceno in razpoloženje: ustvarja napetost s predlaganjem dramatične in nevarne teme, nato pa napetost spodkopava s smešnim odgovorom. To nam pomaga razumeti ta primer kot šalo in ne kot uganko.
Obstajajo določene kategorije šal, ki imajo veliko, veliko primerov. Drugi vključujejo tiste o računalnikih, blondinkah, odvetnikih, vojski, nenavadnih šalah in tisti o določenih instrumentalistih – predvsem violistih, bendžastih in bobnarjih.