Če ste že kdaj videli staromodni vestern, ste videli saguaro. Saguaros so zelo visoki, drevesu podobni kaktusi, ki so postali znane ikone na ameriškem zahodu, čeprav so v resnici domači posebej na jugozahodu, habitat saguara pa sega v Mehiko. Ti izjemno visoki kaktusi so znana značilnost pokrajine puščave Sonora, njihove sadeže pa so že stoletja uporabljali Indijanci na tem območju.
Ti kaktusi rastejo zelo počasi in lahko doživijo do 200 let, včasih pa tudi več. Kaktusi Saguaro imajo olesenela okostja, ki podpirajo mesnato, sočno skorjo, prekrito z bodicami. Tako kot druge sukulente in kaktusi lahko saguaro hrani vodo dlje časa in ima zelo plitvo, široko koreninsko mrežo, ki je zasnovana tako, da zbere čim več hranil za matično rastlino. Kaktusi pogosto rastejo skupaj v razširjenih skupinah, ki jih pogovorno imenujemo gozdovi.
Za saguaro lahko traja do 75 let, da razvije eno roko, le nekaj osebkov ima več kot pet krakov. V nekaterih primerih gre kaj narobe z rastjo kaktusa in kaktus razvije greben in ne niz krakov. Ne glede na to, ali je z grebenom ali oborožen, saguaro cveti od maja do junija in daje cevaste bele cvetove, ki cvetijo ponoči in se zaprejo pozno zjutraj. Ko so oplojeni, se cvetovi razvijejo v mesnate užitne rdeče plodove.
Saguaro je največji kaktus v Združenih državah in je nekoč pokrival obsežne regije ameriškega jugozahoda. Danes je te kaktuse težje najti, pojavljajo pa se pomisleki glede dolgoživosti Carnegia Gigantea, kot je saguaro uradno znan. Številni saguaro gozdovi so bili preorani, da bi naredili prostor za strukture ali živino, preden so ljudje ugotovili, kako dolgo je trajalo, da so kaktusi zrasli. Več regij na jugozahodu, vključno z nacionalnim parkom Saguaro, je bilo namenjenih zaščiti saguara in puščavskega habitata.
Več živali uporablja saguaro za zavetje in habitat, nekatere ptice pa kljub trnju dejansko gnezdijo v kaktusih. Kaktusi se zanašajo na bitja, kot so netopirji, da oprašijo svoje cvetove, saj se ne samooplodijo.