Slengovski izraz »zvenčanje s sabljami« se uporablja za opis prikazovanja vojaške sile in tudi bolj na splošno za kakršno koli izmenjavo groženj in držanj, zlasti v politiki. Na splošno ljudje ta izraz uporabljajo kritično, pogosto za sklicevanje na dejanja tujih vlad, ki naj bi nosila implicitne grožnje. Izraz lahko slišite tudi v kontekstu močnih poslovnih poslov.
Ta stavek se nanaša na sabljo, vrsto meča, ki so ga nekoč nosili vsi visoki vojaški častniki. Policisti bi lahko grozili, da bodo potegnili meč v različnih situacijah, v nekaterih kulturah pa bi častniki ropotali z sabljami v nožnicah, da bi poudarili sporočilo grožnje. Čeprav se sablje danes običajno uporabljajo le obredno, koncept ropotanja s sabljami še vedno živi.
Ropotanje sablje ima lahko več oblik. Država bi lahko na primer objavljala vojaške vaje in druge prikaze sile, kot so poskusne detonacije novih orožnih sistemov. V nekaterih primerih se lahko narodi celo združijo, da bi se lotili ropotanja s sabljami; članice Nata, denimo, pogosto izvajajo skupne vaje tako za namen usposabljanja kot za opozarjanje ljudi na moč organizacije. Ropotanje sablja se lahko pojavi tudi v govorih voditeljev držav ali v obliki očitnih premikov čet in zalog.
V politiki se ropotanje s sabljami pogosto pojavlja v obliki tanko prikritih groženj, ki se lahko izvajajo ali pa tudi ne. Številni politični kandidati se lotevajo ropotanja s sabljami, da bi drug drugega prestrašili, z upanjem, da bodo izplaknili neprijetno dejanje ali izjavo nasprotnika. Mnogi politiki uporabljajo različne grozilne tehnike v razpravah in javnih forumih, da bi spodkopali svoje nasprotnike.
Nekateri menijo, da je ropotanje sablje prazna grožnja, kar pomeni, da bi v primeru resne grožnje sablja seveda umaknila iz nožnic. Lahko pa bi ga obravnavali tudi kot opozorilo, še posebej, če ga izvaja država z namenom, da pošlje sporočilo nasprotnemu narodu. Odločilno izkazovanje vojaške sile bi lahko spodbudilo narod k ponovnemu premisleku o načrtih invazije, na primer in s tem obema stranema prihranilo žalost zaradi dejanske vojaške akcije. Taktike ustrahovanja se lahko uporabljajo tudi z namenom manipulacije, da bi skušali pridobiti državo, da kapitulira pred pogoji določene pogodbe ali trgovinskega sporazuma.