Žlica, ki se lahko zagreva, je izmišljena žlica. Beseda “runcible” je nesmiseln izraz, ki ga je prvi uporabil pesnik Edward Lear v 19. stoletju. Lear je ta izraz prvič uporabil v svoji pesmi »Sova in mačeh«, kjer obe opečeni živali jedo z mleto meso in rezinami kutine ter ju jedo z »žlico za žganje«. Lear je tudi spet uporabil izraz runcible kot modifikator za klobuk, gos in steno.
Za pomoč pri odločitvi, kaj je v resnici žlica za žganje, Lear ponuja ilustracijo Dolumphous Race, ki z eno lovi žabe. Čeprav je žlica v sodobnem jeziku pogosto opredeljena kot šporka, nam Learova ilustracija ponuja drugačen pogled na to, kaj bi lahko bilo. Zdi se, da gre za žlico z dolgim ročajem in veliko ukrivljeno skledo, ki nekoliko spominja na žlico za punč ali zajemalko. Za razliko od šporka, Learova risba ne vključuje zobcev.
Obstaja več razlag o možnih navdihih za besedo runcible. Najverjetneje se zdi, da izhaja iz besede rouncival ali rounceval, predvsem francoskega izvora. Rouncival je opredeljen kot izjemno velik in ta pridevnik bi pojasnil Learovo risbo.
Latinska beseda runcare pomeni izločiti. Ta beseda bi lahko razložila postopek ribolova Dolumphous Duck z žlico, ki se lahko zagreje. Raca res izloči žabe iz vode. Vendar pa ni smiselno, če se oseba ali klobuk obravnavata kot razpadljiva.
Kljub nebuloznemu pomenu besed žlica, ki se razgreva, se z veseljem spotaknejo z jezika in pojasnjujejo, da jih drugi avtorji pogosto uporabljajo. Isaac Asimov se sklicuje na to v svojem romanu The Currents of Space. Lemony Snicket v svoji zadnji knjigi Series of Unfortunate Events: The End omenja otoški kult, kjer člani uporabljajo to žlico samo kot pripomoček.
Runcible Spoon je tudi ime jazz benda, trgovine na Rhode Islandu, ki prodaja kuhinjske predmete, restavracije v Indiani in pekarne v New Yorku. Kljub nejasni sliki o tem, kaj je, ali celo kaj pomeni pridevnik, še naprej osvaja domišljijo javnosti.