Romantizem je bilo umetniško in intelektualno gibanje, ki se je v Evropi pojavilo sredi 18. stoletja kot alternativa idealom industrijske revolucije in razsvetljenstva. Svoj vrhunec je dosegel v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju in je poudarjal pomen čustev, občutljivosti, strasti, domišljije in intuicije pred razumom. Gibanje je dajalo velik pomen tudi lepoti narave in divjine ter pogosto poudarjalo občutek nostalgije po pretekli preteklosti, ki poveličuje srednjeveško obdobje in ljudsko kulturo. Ljudje so te koncepte izrazili v literaturi, umetnosti, glasbi, gledališču, arhitekturi ter nacionalizmu in politiki. Analiza, ali so te lastnosti očitne v delu ali jih ima nekdo, je običajno najboljši način za ugotovitev, ali oseba ali predmet pripada obdobju, ker doba nima strogih začetnih in končnih datumov.
Literatura
V literaturi je romantika sprožila ponovno zanimanje za predkrščansko mitologijo Nemčije, Skandinavije in Finske. Nemec Johann Wolfgang von Goethe je bil eden najvplivnejših avtorjev tistega časa, njegov roman Žalost mladega Wertherja pa je kot protagonist pokazal razpoloženega, občutljivega umetnika. Jacob in Wilhelm Grimm, nemška jezikoslovca, bolj znana kot brata Grimm, sta svoj talent za raziskovanje kulture uporabila za zbiranje in objavljanje ljudskih pripovedi.
Spisi angleških pesnikov Williama Wordswortha in Samuela Taylorja Coleridgea so raziskovali teme narave in čustev v pesniškem jeziku, ki je bil preprostejši od zelo formalne poezije 18. stoletja. Drugi angleški pisci tega obdobja so Lord George Gordon Byron, Percy Bysshe Shelley, Mary Shelley in John Keats. Roman Mary Shelley, Frankenstein, vsebuje tako strastnega izobčenca kot protagonista, kot tudi opise divje in neukročene narave, ki odsevajo notranje muke lika.
Ameriški pisatelji so pokazali tudi romantični vpliv. Nathaniel Hawthorne, najbolj znan po Scarlettovem pismu, se je ukvarjal s človekovo grešno naravo in je v svoja dela pogosto vključil moralno ali etično sporočilo. James Fenimore Cooper se je osredotočil predvsem na naravo in življenje na meji, večina učenjakov pa je njegovo Zadnjega Mohikana označila za svojo mojstrovino. Edgar Allan Poe, ki je avtor temačnih zgodb in pesmi, kot sta The Tell-Tale Heart in The Raven, je znan po svoji osredotočenosti na smrt in skrivnost.
Umetnost
Umetniki tega časa so se osredotočali predvsem na izražanje razpoloženja, najprej s slikami vremena in pokrajine. Združevanje ekstremov v naravi z resničnimi zgodovinskimi dogodki je bilo priljubljen trend, saj so ljudje poskušali priti do ideje, da so Višja sila in sile sveta veliko močnejše od ljudi. Pogoste so bile ohlapnejše, bolj izrazite poteze čopiča, umetniki pa so pogosto izbrali gotske, grozljive ali nostalgične teme. Pomembni slikarji tega obdobja so Francisco Goya, Theodore Gericault, Eugene Delacroix in JMW Turner.
Glasba
V glasbi so posamezniki izražali romantiko s povečano uporabo ljudskih melodij. Pomembna je bila tudi javna osebnost umetnika, družba pa je pričakovala, da bodo skladatelji in izvajalci uprizorili svoje ustvarjalne borbe in se predajali svojim strastnim, umetniškim temperamentom, zlasti kot solisti. Številni zgodovinarji vidijo Ludwiga von Beethovna kot prvega velikega skladatelja te žile, drugi pa ga menijo, da je bolj “prehoden”, ker so v njegovih delih prisotni elementi tako klasicizma kot romantike. Drugi veliki skladatelji tega obdobja so Frederic Chopin, Richard Wagner, Franz Liszt, Hector Berlioz, Giuseppe Verdi in Peter Čajkovski.
Drzna svoboda in čustva, tako značilna za to dobo, sta se v glasbi deloma izrazila zato, ker so izdelovalci instrumentov uporabili razvoj industrijske revolucije za revizijo ključnih mehanizmov in celotnega dizajna. S temi izboljšavami so igralci močno izboljšali svojo tehniko in so bili sposobni izvajati zvoke in pasaže, ki prej ne bi bili zelo izvedljivi. Poudarek na naravi in navadnem človeku je prinesel predstave za vsakogar in ne le za elito, občinstvo pa je bilo polno ljudi, ki so kljub pomanjkanju glasbene izobrazbe v delih uživali zaradi njihove ekspresivnosti in občutka za dramsko povezanost.
Gledališče
Medtem ko so se prejšnji režiserji, igralci, igralke in odrska ekipa držali niza formaliziranih pravil uprizoritve, so tisti v obdobju romantike strukturo zavrgli in poudarjali več izraza in individualnosti. Zelo so cenili podrobnosti in so jim bili všeč scenariji, ki prikazujejo resnične junake in junakinje. Številni dramatiki so se po navdih obračali k Shakespearju in skušali najti ravnovesje v združevanju grotesknih in lepih elementov, komedije in tragedije. Prepričanje, da te mešanice bolje predstavljajo kompleksnost človeka in družbe, je bilo najpomembnejše.
Arhitektura
Od Francije so ljudje v obdobju romantike pogosto gradili zgradbe v gotskem slogu, kar je pomenilo uporabo velikih prostorov in v večini primerov obokane stropove s koničastimi loki. Celotna zasnova stavbe je bila linearna, vsebovala je številna velika okna, tako da je svetloba, ki jo posamezniki povezujejo z duhovnostjo, lahko vstopila v prostore. Mnogi gradbeniki so okrasili tisto, kar so ustvarili, s kipi, zlasti z gargojli.
Nacionalizem in politika
Ena od posledic osredotočanja na ljudsko kulturo je bil porast nacionalizma. To je še posebej veljalo za Nemčijo, kjer so pisci pozivali k enotnosti med številnimi majhnimi nemškimi državami, tako kot izraz skupne nemške kulture kot tudi kot sredstvo za upiranje francoski vojaški ekspanziji. Koncepti gibanja so bili zelo privlačni tudi v Združenih državah, saj so spodbujali ljudi, da se sami odpravijo za svobodo, spodbujali so naseljence in priseljence, da so se dobesedno premikali proti divjini Zahoda, ko so razvili lasten občutek domoljubja.
Zavrni
Čeprav je to gibanje uživalo velik uspeh, so ljudje sčasoma začeli videti vrednost v sprejemanju življenja in sveta takšnega, kakršen je, v tem, da ne poskušajo ničesar pretiravati ali dodati barve tam, kjer ga v resnici ni bilo. Realizem se je razvil kot odgovor na romantične ideale, za katerega je značilna močna želja po resnici in točnosti. Čeprav so dela iz tega poznejšega časa včasih označena kot poenostavljena in niso nujno tako dramatična kot njihovi predhodniki, so kljub temu izjemno dragocena, saj dajejo vpogled v to, kako so ljudje in družbe razmišljali in delovali.