Ročna terapija združuje fizikalno in delovno terapijo ter vključuje rehabilitacijo zgornjih okončin, vključno z rokami, prsti in zapestji, ki jih je prizadela travma, bolezen ali nevrološka motnja. Cilj zdravljenja je, da lahko bolnik po diagnozi maksimalno uporablja roko in se vrne v produktivno življenje oziroma zaživi čim bolj normalno življenje. Zdravljenje lahko vključuje tudi zagotavljanje čustvene in psihološke podpore pacientom.
Ročna terapija se izvaja na različnih lokacijah, vključno z bolnišnicami, rehabilitacijskimi centri, klinikami in ustanovami športne medicine, pacientom iz različnih razlogov. Pogosta stanja, ki lahko zahtevajo ročno terapijo, vključujejo zlome, opekline, artritis, amputacijo prstov in poškodbe živcev. Poleg tega lahko oseba potrebuje ročno terapijo za pomoč pri sindromu karpalnega kanala in za okrevanje po športnih poškodbah. Običajno bo bolnik potreboval ročno terapijo za obvladovanje akutne ali kronične bolečine.
Ročni terapevt bo opravil temeljit mišično-skeletni, senzorični in močni pregled poškodovanega območja, da bi postavil diagnozo. Druge dejavnosti, vključene v terapijo, lahko vključujejo oblikovanje opornic, usposabljanje pacientov za življenje s protetiko ter zdravljenje brazgotin in ran. Terapija lahko vključuje tudi posebne vaje, namenjene povečanju ali krepitvi bolnikovega obsega gibanja in okretnosti na prizadetih območjih.
Bolniki lahko kmalu po poškodbi ali operaciji opravijo ročno terapijo. Količina časa, porabljenega za ročno terapijo, se bo razlikovala, odvisno od poškodbe. Na primer, če ima oseba poškodbo tetive ali raztrganina mišic, potem ko se območje zaceli, morda ne bo več potreboval zdravljenja. Če pa posameznik utrpi resnejšo poškodbo, kot je izguba prstov, bo morda potreboval terapijo za nedoločen čas.
Certificiran ročni terapevt je usposobljen za oceno ran, bolečine, moči in vzdržljivosti. Prav tako je kompetentna za različne kirurške tehnike in metode pooperativnega okrevanja. Običajno se je ročni terapevt najprej usposobil za delovno ali fizikalno terapijo in nato napredoval, da bi pridobil posebno usposabljanje, povezano z roko.
Običajno je potrebnih vsaj pet let kliničnih izkušenj, da postaneš certificiran ročni terapevt, pa tudi na stotine ur dela v rehabilitacijskem okolju. Ročni terapevti morajo opraviti tudi test in dokazati strokovnost v kliničnih veščinah. Ker se poklic nenehno razvija, mora ročni terapevt vsakih pet let obnoviti svojo akreditacijo.