Ribonukleinska kislina (RNA) je veriga nukleotidov, prisotnih v celicah vsega življenja. Ta veriga ima številne pomembne funkcije za žive organizme, od regulacije genske ekspresije do pomoči pri kopiranju genov. Severo Ochoa, Robert Holley in Carl Woese so igrali ključno vlogo pri odkrivanju RNA in razumevanju, kako deluje, in nenehno se izvaja več raziskav.
Mnogi ljudje poznajo deoksiribonukleinsko kislino (DNK), nukleinsko kislino, ki jo pogosto imenujejo “gradniki življenja”, ker vsebuje genetski material za svoj matični organizem. RNA je enako pomembna, čeprav je manj znana, saj igra ključno vlogo pri pomoči DNK pri kopiranju in izražanju genov ter pri transportu genetskega materiala po celici. RNA ima tudi številne neodvisne funkcije, ki niso nič manj pomembne.
RNA verige imajo hrbtenico iz skupin fosfatov in riboze, na katere se lahko pritrdijo štiri baze. Štiri baze so adenin, citozin, gvanin in uracil. Za razliko od DNK je RNA sestavljena iz ene same verige, pri čemer se verige zložijo, da se stisnejo v tesen prostor celice. Številni virusi se zanašajo na RNA, da prenašajo svoj genski material, in jo uporabljajo za ugrabitev DNK okuženih celic, da bi te celice prisilili, da naredijo tisto, kar virus želi, da storijo.
Ta nukleinska kislina ima med drugim vlogo pri sintezi beljakovin, podvajanju genskega materiala, izražanju genov in regulaciji genov. Obstaja več različnih vrst, vključno z ribosomsko RNA (rRNA), prenosno RNA (tRNA) in sporočilno RNA (mRNA), ki imajo vse nekoliko drugačne funkcije. Študije o teh različnih vrstah včasih razkrijejo zanimive informacije. rRNA, na primer, se skozi tisočletja zelo malo spremeni, zato jo je mogoče uporabiti za sledenje odnosov med različnimi organizmi, pri čemer iščemo skupne ali različne prednike.
DNK ima vlogo pri sintezi RNA. V bistvu DNK vsebuje načrte za izdelavo RNA, tako da, ko celica zahteva več, pobere potrebne informacije v DNK in se loti dela. Ta proces je znan kot “transkripcija”, kar se nanaša na dejstvo, da se informacije v bistvu kopirajo iz ene molekule v drugo. Nekateri zelo zahrbtni virusi, kot je HIV, so sposobni reverzne transkripcije, kar pomeni, da lahko prevedejo RNA v DNK. Zdravila, ki ciljajo na takšne viruse, se pogosto osredotočajo na sposobnost reverzne transkripcije virusa in delujejo tako, da jo blokirajo, tako da ne more opravljati te funkcije.