RIAA je akronim za Ameriško združenje snemalne industrije, ki ga sestavljajo velika podjetja, ki nadzorujejo snemanje in distribucijo glasbe v ZDA. Približno 90 % snemalnih družb ali distributerjev je članov RIAA. Cilji združenja so zdaj usmerjeni predvsem v zaščito avtorskih pravic. To je velika sprememba od ustanovitve RIAA v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer je bila največja skrb standardizacija kakovosti vinilnih plošč in kasneje kaset.
Velik del premikov v RIAA, ki je zdaj pod vodstvom Mitcha Bainwola, je posledica pogostih nezakonitih prenosov ali kopiranja glasbe, ki je zaščitena z avtorskimi pravicami. Ko je Napster prvič postal na voljo v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je večina ljudi nenadoma imela možnost prenesti glasbo, ne da bi jo plačali. Tudi zapisovanje diskov in kopiranje albumov sta z napredkom računalniške tehnologije postala pogostejša.
RIAA si je aktivno prizadevala za sprejetje zakonov za prepoved programov za izmenjavo datotek, kot je Napster, in za zaostritev omejitev zakonov o avtorskih pravicah. V zgodnjem prvem desetletju leta 2000 je bilo sprejetih več zakonov za povečanje kazni za tiste, ki so kršili zakon o avtorskih pravicah z nezakonitim kopiranjem glasbe, bodisi iz računalniškega vira ali kupljenih CD-jev. RIAA je v seriji kampanj usmerila zlasti študentsko starost, da bi preprečila nezakonite prenose.
Sedanje poslanstvo RIAA se vsem ne zdi logično ali razumno. Kritiki opozarjajo na povečano prodajo CD-jev v obdobju Napsterja in sklepajo, da so omejitve skupne rabe ali brezplačnih prenosov dejansko v nasprotju s cilji RIAA o pomoči glasbenim umetnikom in snemalnim studiem. Kritiki tudi trdijo, da je RIAA le malo več kot posel organiziranega kriminala, ki izigrava umetnike, ki za prodajo CD-jev dobijo relativno malo nadomestila, medtem ko določa cene zgoščenk za visoke dobičke za snemalne založbe.
Nasprotniki RIAA opozarjajo na tožbe zaradi kršitve avtorskih pravic zoper nič hudega sluteče ljudi. Ena tožba je bila sprožena zoper 83-letno žensko, druga zoper 12-letno dekle in tretja zoper žensko v 60-ih, ki nikoli ni uporabljala računalnika. Te in druge tožbe so mnogi kritizirali in so škodili verodostojnosti RIAA.
Leta 2003 je RIAA izdala amnestijo in se odločila, da ne bo preganjala tistih, ki so v preteklosti izvajali nezakonite prenose. Tisti, ki bi jasno povedali o prejšnjih kršitvah avtorskih pravic, ne bi bili preganjani, če bi obljubili, da tega ne bodo ponovili. Na to ponudbo se je dejansko odzvalo malo ljudi, amnestija pa se je končala leto pozneje, saj amnestija RIAA ni ščitila pred civilnimi tožbami posameznih glasbenih založb ali izvajalcev.
V manj kontroverzni obliki je RIAA na zahtevo odgovorna tudi za sledenje prodaji zapisov, zaradi česar so zapisi označeni kot »zlati« ali »platinasti«, odvisno od prodanih številk. Nekoliko bolj kontroverzna je včasih neomajna podpora umetniški svobodi, kot jo razlaga 1. amandma. Mnogi menijo, da je to ena boljših točk RIAA, ker omogoča svobodo govora in izražanja ter podpira umetnike, ki so napadeni zaradi kontroverznih besedil.