Rewilding, če ga vzamemo v kontekstu sodobne človeške družbe, se nanaša na proces, s katerim se udomačitev ljudi razveljavi. Filozofija rewildinga temelji na ideji, da je sčasoma spreminjajoča se civilizacija ljudi povzročila udomačitev človeka. Prakse ponovnega divjanja poskušajo obrniti to udomačenost in vrniti ljudi v predcivilizirano, divje stanje bivanja.
Znotraj teorije rewildinga se udomačevanje šteje za negativno, učinek nenaravnih vplivov, ki jih prinaša nenehna in akumulirana modernizacija družbe. Namesto da bi na modernizacijo in civilizacijo gledali kot na napredek človeške družbe, teorije o ponovnem divjanju vidijo te sile kot odmik od naravnega in pravilnega stanja človeškega življenja.
Rewilding obravnava naravno stanje ljudi kot predcivilizirano, divje, prvinsko stanje življenja, v katerem kompleksne družbene strukture, tehnologija in drugi označevalci civilizacije nimajo prostora. Rewilding kritizira te sodobne ideje, skupaj z večino vidikov sodobnega človeškega domačega življenja, ki nimajo opraviti s čistim preživetjem.
Kot praksa poskuša rewilding obrniti udomačevanje ljudi s ponovnim uvajanjem tistega, kar velja za prirojeno znanje, za katerega se domneva, da je bilo izgubljeno med postopnim udomačevanjem človeške vrste. To prirojeno znanje vključuje na primer poznavanje rastlinskih in živalskih vrst. Rewilding meni, da je naravno in prirojeno znanje ljudi bolj povezano z naravo in samo divjino. Skuša vrniti ljudi na njihovo mesto v divji naravi, jih vrniti v neukročeno stanje holističnega bitja.
Zaradi zavračanja družbe ali tistega, kar velja za simptomatiko družbenega udomačevanja, se rewilding povezuje z anarhizmom. Natančneje, rewilding je mogoče povezati z zelenim anarhizmom in anarho-primitivizmom. Zeleni anarhizem je kombinacija družbenih, političnih in filozofskih teorij, ki poudarjajo pomen okolja in kritizirajo odmik ljudi od stanja, ki je usklajeno z okoljem. V tem smislu bi lahko rewilding obravnavali kot orodje, s katerim bi privrženci zelenega anarhizma lahko odpravili negativne učinke udomačevanja.
Rewilding je povezan tudi z anarho-primitivizmom v smislu gledanja na človeško civilizacijo ne kot na progresivno, ampak kot na digresivno, zavedeno in nenaravno. Natančneje, anarho-primitivizem pripisuje negativnim vidikom sodobne družbe, da so simptomatični za industrializacijo, tehnologijo, delitev in specializacijo dela ter druge odmike od prvotnega divjega stanja ljudi. Anarho-primitivizem postavlja nomadski, primitivni, lovsko-nabiralni življenjski slog kot prvotno in prirojeno stanje človeškega življenja in meni, da so vse odmike od tega stanja nenaravne in negativne. Podobno kot rewilding, anarho-primitivizem s prstom kaže na vidike modernizirane družbe, kot so kmetijstvo, hierarhija in druge vrste družbene stratifikacije.