Retroperitonealni prostor je del trebušne votline, ki leži za peritoneumom, membrano, ki običajno obdaja notranjost trebuha. Ta membrana podpira različne organe, ki služi tudi kot trakt za številne živce ter krvne in limfne žile. Parietalni peritonej je običajno pritrjen na trebušno steno, medtem ko je plast, imenovana visceralni peritonej, pogosto ovita okoli intraperitonealnih organov. Med temi plastmi se nahajajo tudi mazalna tekočina ter krvne žile in živci.
V retroperitonealnem prostoru so ledvice, nadledvične žleze, mehur in sečevod. Žile aorte in spodnje votle vene se nahajajo znotraj prostora, pa tudi del požiralnika in rektuma. Ti se imenujejo primarni retroperitonealni organi, kar pomeni, da se običajno oblikujejo med nosečnostjo za peritoneumom in tam ostanejo ves čas razvoja. Vsi organi v prostoru imajo običajno nekaj peritonejskega tkiva, pritrjenega na njihovo sprednjo ali sprednjo stran, čeprav na splošno nobena anatomska struktura ni del tega prostora.
Sekundarni retroperitonealni organi se običajno oblikujejo, ko so suspendirani v trebušni votlini, vendar se z razvojem zarodka preselijo v retroperitonealni prostor. Glava, vrat in telo trebušne slinavke, pa tudi večina dvanajstnika ter naraščajoči in padajoči deli debelega črevesa so običajno v tej kategoriji. Različne mišice običajno tvorijo dno retroperitonealnega prostora. Sem spadajo mišice psoas, quadratus lumborum in del prečnih trebušnih mišic, ki so običajno prekrite z različnimi plastmi, vključno z vezivnim tkivom, sestavljenim predvsem iz maščobe.
Deli debelega črevesa, ledvic in nadledvičnih žlez so običajno zaščiteni s to maščobno plastjo tkiva. Retroperitonealni prostor je prav tako razdeljen na različne segmente, vključno s perirenalnim prostorom, ki ga na splošno opredeljuje tkivo, ki obdaja ledvice. Obstaja tudi sprednji pararenalni prostor, ki ima na eni strani eno plast peritoneja, na drugi pa strukturo, imenovano ledvična fascija. Zadnji del na eni strani obroblja ledvična fascija, drugi konec pa obrobljajo trebušne mišice.
Različne bolezni in druge zdravstvene tegobe so pogosto povezane z retroperitonealnim prostorom. Eno stanje se imenuje retroperitonealna fibroza, pri kateri lahko vlaknasto tkivo ovira sečila in krvne žile zaradi stanj imunskega sistema, okužb ali zdravil. Na tem področju se lahko pojavijo tudi krvavitve, ki jih včasih povzročijo antikoagulacijska zdravila, tumorji, pa tudi anevrizme aorte.