Retorična analiza je kritično branje in analiza, ki ocenjuje »kako« besedila. Z drugimi besedami, vsebina dela je drugotnega pomena glede na to, kako se ta vsebina ustvarja in izvaja, da se doseže določen učinek. Takšne analize razstavijo delo in ocenijo, kako deli delujejo skupaj. Primeri tem, ki jih obravnava retorična analiza, vključujejo predvideno temo in dosežen ton dela.
Morda je temelj izvajanja retorične analize v določitvi glavne teme ali glavne točke dela, saj to predstavlja bistvo procesa retoričnega izuma. V tradicionalnem pisnem eseju uvodni odstavek običajno vsebuje stavek, imenovan izjava o tezi, ki ponuja kratek povzetek tega, kaj avtor upa, da bo dosegel s esejem. Na primer, avtor bi lahko zagovarjal določeno javno politiko.
Avtor lahko postavi temo ali argument v določen retorični pristop. Nekatera besedila so namenjena prepričevanju, druga pa lahko bralce preprosto obveščajo o določenem vprašanju. Napisano besedilo je lahko celo samo retorična analiza, ki razčleni dogodek ali vprašanje na njegove dele in oceni vsak dejavnik, ki prispeva.
Glede na avtorjev specifičen pristop in namen lahko uporablja različna retorična orodja. Ton je pogosto pomembno orodje. Avtor lahko uporabi preproste besede in sprejme pogovorni ton, če upa, da bo bralca prepričal, na primer, hkrati pa sprejme bolj akademski ton, ki izraža kompetentnost, ko nekaj razlaga.
Poleg tega lahko avtor uporabi različne pozive za različno občinstvo. Če se občinstvo bolje odzove na logotipe – ali pozive, ki temeljijo na logiki in razumu –, bo avtor verjetno uporabil veliko trdih dejstev in vključil nasprotne argumente. Po drugi strani pa bi lahko čustvene privlačnosti ali patetiko bolje postregli s slogovnimi izbirami, kot so močni, opisni odlomki, metaforične primerjalne fraze in čustveno nabite anekdote, ki so strateško odložene in postavljene v poznejše dele besedila. Ti premisleki so še en vidik retorične analize.
Celovita retorična analiza bo obravnavala del vse do stopnje stavka in celo izbire besed. Kot celota lahko analiza oceni, kako enotno in skladno se zdi delo v svoji ureditvi. Vrstni red odstavkov in stavkov lahko določata, kako avtor gradi določeno točko, prehodi odstavkov pa lahko zagotovijo vpogled v to, kako dobro avtor krmari po temi. Različice v stavku in izbira besed lahko pomagajo določiti ton skladbe in lahko dajo idejo o tem, kako formalen ton namerava pisatelj. Poleg tega se lahko določene besede uporabljajo posebej za priklic določenega odziva v bralcu.