Zakaj sem se rodil? Zakaj smo tukaj? To so verjetno najpogostejša vprašanja, ki si jih skozi zgodovino postavljajo tako otroci kot učenjaki. Odgovori na tovrstna vprašanja o pravem pomenu življenja so tako rekoč neskončni in lahko prihajajo iz katere koli discipline, kot so filozofija, psihologija, duhovnost, znanost in religija.
Pravi smisel življenja je verska predanost.
Mnogi ljudje na svetu menijo, da je njihov pravi namen vdanost svoji veri. Skoraj vse religije imajo nadnaravno bitje. Privrženci naj bi se povezali z višjo silo in delali dobra dela v imenu božanstva ali stvarnika, ki bo koristila človeštvu. Ateizem ima nasprotno stališče; da ni nadnaravnega bitja ali Stvarnika. Ateistični pogledi običajno izražajo, da se življenje razvija, in iščejo nereligiozne pomene, da bi pojasnili pravi namen življenja. Zlato pravilo, ki pravi, da bi morali ljudje z drugimi ravnati tako, kot bi se sami, je močan namen v mnogih religijah, kot so krščanstvo, judovstvo, islam, muslimani in džainizem ter budizem.
Pravi smisel življenja je večinoma biološki.
Nekateri ljudje menijo, da je namen življenja nadaljevati človeštvo z razmnoževanjem. Ker je konec življenja smrt, trdijo, da je ustvarjanje več ljudi najpomembnejše. V nasprotnem primeru bi človeštvo prenehalo obstajati.
Humanistični pristop k vprašanju življenja je, da gre predvsem za razmnoževanje in širjenje človeštva. Obstajajo različni tipi in stališča tistih, ki se imenujejo humanisti, vendar večina humanističnih pogledov vidi, da je posameznikov individualni namen zmožnost prilagajanja potrebam človeštva kot celote.
Mnogi humanisti izražajo stališče, da je pravi smisel življenja naša povezanost z drugimi: biološko, družbeno in kulturno. Pomembno je omeniti, da mnogi humanisti, ki na ljudi gledajo kot na nenehno razvijajoča se bitja, vidijo pravi namen življenja kot tisti, ki bi se lahko spremenil.
Pravi smisel življenja je kar najbolje izkoristiti življenje na osebni ravni.
Eden od odgovorov na vprašanje o smislu življenja je, da so ljudje tukaj samo zato, da uživajo v življenju in si prizadevajo za srečen obstoj. Sigmund Freud, dunajski zdravnik, ki je izumil metodo psihološke terapije, znano kot psihoanaliza, je ta pogled imenoval načelo užitka. Glavna ideja tega stališča je, da je človeštvo namenjeno izkušanju največjega užitka in minimalne bolečine.
Humanistična veja psihologije, ki je najbolj povezana z Abrahamom Maslowom in Carlom Rogersom, je zrasla iz potrebe po bolj osebnem pomenu, kot naj bi ponujala Freudova psihoanaliza. Humanistični psihologi se osredotočajo na individualni potencial in namen v življenju. Mnogi ljudje vidijo osebne dosežke in namen svojega mesta v širšem svetu, da ohranijo osnovni smisel svojega življenja.
Eksistencialisti se zavzemajo za filozofsko stališče, da se ljudje individualno odločajo v tem obstoju, znanem kot življenje. Francoski eksistencialist Jean Paul Sartre je dejal: “Človek ni nič drugega kot tisto, kar naredi iz sebe.” S tega vidika se lahko osebna svoboda obravnava kot potencial za pozitivne in negativne rezultate, odvisno od izbire.
Pravi namen življenja je napredovati ali pomagati človeštvu.
Mnogi ljudje menijo, da je resnična smisel življenja odpuščanje, hvaležnost in pomoč drugim. Ta pogled pogosto vsebuje stališča, da bi moralo človeštvo pomagati odpraviti trpljenje in si prizadevati za enakost in človekove pravice za vse ljudi. Smiselni namen življenja v tem pogledu vključuje željo, da se vsaj del svojega življenja posveti smiselnim prizadevanjem, ki koristijo tistim, ki potrebujejo pomoč.
Obstaja lahko veliko različic o tem, kaj dejansko pomeni pomagati drugim. Mnogi ljudje morda čutijo, da je odgovor na to, kaj je smisel njihovega življenja, prispevati k družbi s svojim delom. Drugi morda menijo, da je pomembno pomagati pri odkrivanju tehnološkega ali drugih vrst napredka za pomoč pri pozitivnem napredku človeštva. Nekateri ljudje morda vidijo sledenje svojim načelom kot svoj najpomembnejši namen v življenju.
Transhumanizem je miselna šola, ki kaže, da je smisel življenja izboljšati človeško telo s podaljšanjem tega življenja. Transhumanisti iščejo duševne in fizične izboljšave človeštva, na primer s tehnološkim napredkom, ki se ukvarja z zaustavitvijo procesa staranja. Transhumanistični pogledi trdijo, da odkar se je življenje začelo skozi evolucijo, je odvisno od razvitih ljudi, da nadzorujejo in podaljšujejo kakovost življenja.
Samo vprašanje je nesmiselno.
Nekateri ljudje odgovarjajo, da nima smisla niti poskušati najti prave točke življenja, ker je vprašanje tako globoko. To stališče pravi, da človeštvo nikoli ne bo moglo odkriti odgovora(ov), zato samo vprašanje postane nesmiselno. Drugi menijo, da je vprašanje, kaj je resnični namen življenja, nesmiselno, ker na življenje gledajo kot na obstoj brez globokega smisla.
Logični pozitivistični pogled na filozofijo, imenovan tudi logični empirizem, vključuje tako empirizem kot racionalizem. Empirizem trdi, da je znanje mogoče pridobiti z opazovalnimi dokazi. Racionalizem poudarja, da samo empirizem ni dovolj za zagotovitev popolnega znanja, zato je potrebno preverjanje.
Logični pozitivistični pristop k verifikaciji nečesa, ki se šteje za smiselnega, je, da mora biti nekaj logično ali kognitivno določeno kot resnično. Ker logični pozitivistični kriterij preverljivosti ne more dokazati odgovora na vprašanje, kaj je pravi smisel življenja? pozitivisti na to vprašanje gledajo kot na nesmiselno. To stališče so kritizirali filozofi, kot je Karl Popper, ki je menil, da bi bilo treba merilo ponarejanja uporabiti za preverjanje resničnih izjav, namesto da bi se zanašali samo na merilo preverljivosti.
Zakaj smo tukaj, nima smisla.
Pogled nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja na nihilizem izniči človeški obstoj brez kakršnega koli smisla. Nihilizem je poimenovan po besedi nihil, ki je latinska za nič. Nietzsche je menil, da je skrb krščanstva do posmrtnega življenja močnejša od njegovega zanimanja za življenje na Zemlji, zato je menil, da je smisel življenja prazen.
Francoski filozof in znanstvenik Rene Descartes trdi, da življenje morda niti ni resnično, ampak so lahko le sanje. Sprašuje se o resničnosti naših fizičnih teles. Nekateri menijo, da je pravi pomen, zakaj je človeštvo tukaj, posledica bodisi nesreče bodisi naključja.
Že samo nekateri od številnih odgovorov na vprašanja o resničnem pomenu človekovega obstoja lahko spodbudijo naš um k razmišljanju o zanimivih vprašanjih. Lahko si na primer zamislimo, kako bi se naši odgovori spremenili glede na naš trenutni pogled na usodo. Je naša usoda že odločena, ko smo rojeni in ali dovolimo, da se to nekako zgodi? Ali pa svojo usodo izbiramo, ko rastemo iz naših izkušenj? Eden od načinov rasti v iskanju smisla je, da smo odprti za perspektive in stališča drugih v njihovem iskanju pravega smisla – to lahko samo zbliža človeštvo.