Reskript je izjava, podana kot odgovor na zahtevo za ukrepanje ali pojasnilo. Ta izraz se pojavlja v pravnem sistemu in tudi v Katoliški cerkvi, kjer ima papež pooblastilo za izdajanje reskriptov. Ko se naredi, se reskript vpiše v uradni zapisnik in lahko prisili drugo stranko k ukrepanju. Ta koncept sega v rimsko pravo, primere starodavnih reskriptov pa je mogoče videti v nekaterih zgodovinskih besedilih.
V pravnem sistemu sodniki pošljejo reskripte sodnemu referentu z navodili o reševanju zadeve kot odgovor na uradno zahtevo referenta. V reskriptu je navedeno, kako naj referent ravna zadevo in jo evidentira v arhivu sodišča. Višja sodišča lahko izdajo reskripte tudi nižjim sodiščem na zahtevo pritožnika. Pritožbeno sodišče lahko naloži nižje sodišče, da izvede določeno dejanje, potem ko pregleda zadevo in ugotovi, da je pritožnikov primer veljaven.
Vsak pravni sistem uporablja reskript drugače. V nekaterih primerih ima dokument, ki bi v eni jurisdikciji veljal za reskript, drugo ime v drugi. Sodniki morajo dokument ustrezno oblikovati in lahko sledijo predlogi med pripravo reskripta, da zagotovijo, da je točen, popoln in izvršljiv. Sodnici so na voljo primeri starejših sodnih odredb, na katere se lahko sklicuje, če ima pomisleke glede besedila ali pravnega vprašanja.
Kanonsko pravo papežu dovoljuje, da piše reskripte, ko ga prosi, da odgovori na točko kanonskega prava ali doktrine. Ti dokumenti postanejo del zbirke pravnih argumentov, ki se uporabljajo v cerkvi. Papeževo stališče daje tudi smernice katolikom, ki bi morda želeli njegovo mnenje o zadevah, ki jih zanimajo, na primer, kako se odzvati na etična vprašanja, ki niso neposredno zajeta v Svetem pismu. Pomembni reskripti so lahko široko objavljeni v korist javnosti in so dostopni prek uradnih obvestil, ki jih izda Vatikan.
Zahtevo za reskript je treba vložiti uradno, po postopkih, ki se uporabljajo v določenem pravnem sistemu. Odvetnik lahko pomaga pri postopku priprave zahteve na sodišču in obravnavi zadeve, dokler sodnik ne izda izjave. Za izjave papeža je treba sodelovati s strokovnjakom za cerkveno pravo, v pomoč pa je lahko tudi sponzorstvo visokega cerkvenega uradnika.