Reševalna terapija je terapija, ki se izvaja po tem, ko se bolnik ne odzove na običajno terapijo in ko ima bolnik slabo prognozo. Cilj takšne terapije je običajno zagotoviti, da se bolnik udobno počuti in podaljša bolnikovo življenjsko dobo, da bi bolnik lahko zaključil svoje življenje, čeprav včasih ta oblika terapije lahko zagotovi tudi ozdravitev. Odvisno od zdravnikovega pristopa in drugih dejavnikov lahko ljudje zadnji poskus zdravljenja imenujejo “reševalna terapija” ali vse nadaljnje poskuse po začetnem zdravljenju kot “reševalna terapija”.
Ta pristop k terapiji se najpogosteje pojavlja v okviru zdravljenja aidsa in onkologije. Pri zdravljenju aidsa se bolnik obravnava za reševalno terapijo, ko število CD4 pade, virusna obremenitev naraste in bolnik začne doživljati hude zaplete, ki kažejo, da trenutno zdravljenje z zdravili ne deluje. Bolniki lahko tudi po daljšem obdobju zdravljenja postanejo odporni na protiretrovirusna zdravila, v tem primeru bo morda treba zdravljenje prilagoditi ali razviti povsem nov pristop k zdravljenju.
V onkologiji se reševalna terapija uporablja, ko se tumor ne odzove na zdravljenje ali ko se ponovi. Reševalno kemoterapijo in obsevanje lahko uporabimo za preprečevanje tumorja, da bolniku omogočimo še nekaj mesecev, druga zdravljenja pa se lahko uporabijo za odpravo zapletov, ki se pojavijo, ko rak napreduje. Čeprav se včasih imenuje zadnja ali končno zdravljenje, lahko včasih reševalna terapija dejansko ohrani pacienta pri življenju za daljše časovno obdobje; bolniki, ki jim je bilo rečeno, da imajo na primer le še nekaj mesecev življenja, lahko z ustrezno terapijo zdržijo več let.
Pristop k terapiji je zelo individualiziran, odvisno od posebnosti posameznega primera in izraženih želja pacienta. Posledično je zdravnikom težko posplošiti možne rezultate reševalne terapije. Morali se bodo usesti s pacientom in pregledati bolnikovo zdravstveno anamnezo ter se morda pogovoriti z drugimi izvajalci oskrbe, preden lahko zagotovijo natančno sliko za pacienta.
Ko zdravnik predlaga reševalno terapijo, je pomembno, da natančno razpravljamo o tem, kaj zdravnik misli z “reševalno terapijo”, kakšne so možnosti terapije in kakšna je napoved. Bolniki bodo morda želeli pri odločanju natančno pretehtati stroške in koristi terapije. Za nekatere bolnike je lahko boljša izbira, če se odločijo za brez terapije ali za minimalno terapijo, ki je osredotočena na paliativno oskrbo, medtem ko bi lahko drugi imeli koristi od boja z boleznijo in uporabe vseh načinov zdravljenja, ki so na voljo v procesu.