Resekcija mehurja je kirurški poseg, ki se izvaja za odstranitev rakavih tumorjev ali sumljivih mas tkiva iz notranjosti mehurja. Operacija se lahko uporablja tudi za odrezovanje dela ali celotnega mehurja, ki je bil močno, trajno poškodovan. Resekcija mehurja se običajno izvaja skozi sečnico s pomočjo endoskopske kamere, imenovane citoskop, zato kirurški rezi niso potrebni. Postopek prinaša malo tveganj in ima visoko stopnjo uspešnosti.
Preden razmisli o resekciji mehurja, urolog običajno opravi vrsto testov, da ugotovi verjetnost, da obstaja rak ali druga velika težava z mehurjem. Vzorci krvi in urina se analizirajo, da se preveri prisotnost okužbe, avtoimunskih motenj ali nenavadnih koncentracij beljakovin ali soli. Računalniška tomografija (CT) in ultrazvok se pogosto uporabljajo za iskanje znakov fizične poškodbe organa. Če ni jasno, ali tumor obstaja ali ne, lahko resekcijo mehurja izvedemo tako kot diagnostično kot kot terapevtsko operacijo.
Večina postopkov resekcije mehurja poteka v bolnišnicah pod vodstvom posebej usposobljenega urologa. Pred posegom pacient dobi splošno anestezijo in lokalizirana zdravila za omrtvičenje, da preprečijo krčenje mišic. Dolg tanek optični citoskop se vstavi v sečnico in vodi v notranjost mehurja. Kirurg s kamero prepozna tumorje in lezije ter pregleda poškodbe okoliškega tkiva.
S pomočjo citoskopa lahko kirurg manipulira z napravo za lasersko rezanje ali natančnim skalpelom, da previdno odstrani kos tkiva in ga izvleče iz sečnice. Če se resekcijska operacija opravi za diagnostične namene, se vzorec lahko pošlje v laboratorij, da ugotovi, ali je rakast ali ne. Ko kirurg že ve, da rak obstaja, se postopek nadaljuje, dokler ni izrezan celoten tumor. Stene mehurja se po potrebi pregledajo in popravijo pred odstranitvijo citoskopa.
Po operaciji bolnika odpeljejo v sobo za okrevanje, kjer medicinske sestre poskrbijo, da se anestezija pravilno izteče. Ultrazvok in računalniška tomografija se opravita, da zagotovimo, da je mehur nedotaknjen in da ni otekanja. Obstaja manjša tveganja za notranje krvavitve in okužbe sečil, ki se ustrezno zdravijo v bolnišnici. Večini bolnikov, ki se začnejo počutiti bolje, je dovoljeno zapustiti bolnišnico v enem do štirih dneh. Nadaljnji obisk v prvem mesecu okrevanja lahko ugotovi, ali je bil tumor v celoti izkoreninjen in ali so potrebne dodatne operacije ali ne.