Res ipsa loquitur je latinska fraza, ki pomeni »stvar govori sama zase«. To je način dokazovanja, da je v določenih vrstah civilnih sojenj prišlo do delikta. Z drugimi besedami, tožniku dovoljuje, da se v nekaterih odškodninskih zadevah preprosto sklicuje na res ipsa loquitur, da dokaže element malomarnosti odškodninskega razloga.
Običajno mora tožnik, ko toži toženo stranko zaradi odškodnine, dokazati več elementov primera. Prvič, tožnik mora dokazati, da je tožena stranka naklepno ali iz malomarnosti povzročila poškodbe. Drugič, tožnik mora dokazati, da je zaradi ravnanja tožene stranke dejansko utrpel škodo.
Ko se sklicuje na res ipsa loquitur, doktrina tožniku dovoljuje, da zmaga v zadevi, ne da bi izrecno dokazal malomarnost. V bistvu gre za doktrino, ki pravi, da je bilo dejanje, ki je povzročilo škodo, tako očitno malomarno, da tožba govori sama zase in dodatni dokazi niso potrebni. Če ta doktrina velja in jo sodišče sprejme, mora tožnik le dokazati, da je zaradi ravnanja tožene stranke utrpel škodo, da bi dobil zadevo.
Res ipsa loquitur je sprejemljiva oblika dokaza v ZDA, Hongkongu in na Škotskem. V različnih državah je znan pod različnimi imeni. Kanada je v bistvu zavrnila doktrino res ipsa loquitor. Anglija uporablja doktrino, da predlaga močno domnevo v prid domnevi malomarnosti, vendar ne more biti prepričljiv dokaz.
Ta doktrina je primerna, kadar dejanje, ki povzroča poškodbo, izpolnjuje štiri ločena merila. Če veljajo ta štiri merila, se lahko nanj sklicuje, da dokaže, da je bilo dejanje malomarno. To pomeni, da bo tožnica lahko dobila svojo zadevo, ne da bi izrecno dokazala malomarnost.
Štiri merila za uporabo res ipsa loquitur so, da: do nesreče ne bi prišlo, če ne bi šlo za malomarnost; v določeni situaciji se to ni zgodilo brez vpletene malomarnosti; dejanje ali dogodek je povzročil instrument, ki je bil pod izključnim nadzorom tožene stranke; in nesreče ali poškodbe na kakršen koli način ni povzročila ali k njej prispevala tožnica v zadevi. To pomeni, da se tožnik ne more sklicevati na res ipsa loquitur, če je bil tožnik iz malomarnosti ali se je tudi obnašal na nek način, ki je pripeljal do nesreče. Pomeni tudi, da je to, kar je škodovalo tožniku, moralo upravljati ali nadzirati izključno tožena stranka in noben drug posameznik.