Relativni zaimek je vrsta zaimka, ki povezuje dva stavka skupaj, da tvorita bolj povezan stavek ali stavek. V angleščini so najpogostejši relativni zaimki »that, which, who, who, čigav« in se lahko uporabljajo v nekoliko drugačnih oblikah, kot sta »whoever« in »whosoever«. Obstajata dva glavna načina, na katera je mogoče uporabiti relativni zaimek, ki se imenujeta omejevalni in neomejevalni relativni stavki. Omejevalni relativni stavki običajno nimajo vejice, uporabljajo “to”, drugi člen pa je potreben, da omogoči polni pomen, medtem ko neomejevalni člen pogosto vsebuje vejico, uporablja “which” ali drug zaimek in druga klavzula ni nujno potrebna.
Uporaba relativnega zaimka je običajno namenjena povezovanju dveh stavkov prek zaimka, ki omogoča, da se drugi člen nanaša na prvega. V tej vrsti besedne zveze se zaimek v drugem stavku nanaša na subjekt ali predmet prvega stavka, ki se imenuje antecedent. Vsak člen, ki ga povezuje relativni zaimek, je mogoče zapisati ločeno, pri združevanju pa uporaba zaimka omogoča bralcu jasnejše razumevanje.
To je mogoče videti v preprostem stavku, kot je: “Bob je zgradil hišo, v katero sem se preselil prejšnji teden.” Dve kratki izjavi bi lahko izrazili isto idejo kot: »Bob je zgradil hišo. Prejšnji teden sem se preselil v hišo.” Namesto uporabe dveh kratkih stavkov pa jih je mogoče povezati z uporabo relativnega zaimka, ki povezuje predmet enega stavka s subjektom ali predmetom drugega.
»Bob je zgradil hišo« je ena klavzula in ima predmet »Bob«, glagol »zgradil« in neposredni predmet »hiša«. V drugem stavku, »da sem se preselil v prejšnji teden«, relativni zaimek »tisto« nadomesti »hišo« iz prvega stavka; “hiša” se v tej besedni zvezi omenja kot predhodnik. Torej ima drugi stavek predmet »jaz« in glagolsko besedno zvezo »preselil se v prejšnji teden« z neposrednim predmetom »tisto« kot relativni zaimek.
To je primer omejevalne relativne klavzule, v kateri je drugi stavek nujen za polni pomen. Čeprav lahko vsak stavek obstaja zase, je namen tega stavka pojasniti, da je »Bob« zgradil hišo, v katero se je govornik preselil, in brez druge klavzule je ta pomen zakrit. V nasprotju s tem je neomejevalna relativna klavzula, v kateri se drugi člen razširi samo na prvega in ni nujno potreben za pomen.
Primer neomejevalne relativne klavzule je izjava, kot je “Imam mačko, ki sem jo našel v svoji garaži.” Medtem ko druga klavzula »ki sem jo našel v svoji garaži« zagotavlja dodatne informacije v stavku, ni nujno potrebna. Pomen stavka je, da ima govornik mačko, kar je izraženo v prvem stavku. Omejevalni členi uporabljajo »to« in nimajo vejice, medtem ko neomejevalni uporabljajo relativni zaimek, kot je »kateri« ali »kdo«, in stavke ločujejo z vejico. Relativni zaimki v angleščini se pogosto razlikujejo glede na to, ali je predmet človek ali ne, pri čemer se “who” in “whom” nanašata na človeške predhodnike, medtem ko se “that” in “which” uporabljata za nečloveške.