Relativni pridevnik je v bistvu relativni zaimek, ki se v stavku uporablja kot pridevnik in na koncu spreminja ali opisuje samostalnik ali zaimek. Na primer, beseda “to” je relativni zaimek in se pogosto uporablja v stavku, kot je “Imam mačko, ki veliko poje.” V tem stavku je beseda “tisto” uporabljena kot zaimek namesto “mačka”, da označuje, kateri predmet v stavku “veliko poje”. Če je relativni zaimek »tisto« uporabljen v pridevniški obliki, na primer v stavku »Daj mi to knjigo«, je to relativni pridevnik, saj opisuje samostalnik »knjiga«.
Eden najlažjih načinov za razumevanje namena relativnega pridevnika je najprej razumeti relativne zaimke. To so besede, ki delujejo kot drugi zaimki, tako da zavzamejo mesto samostalnika v stavku, vendar to storijo glede na samostalnik, ki je že v tem stavku. So »relativni« v tem, da ne morejo delovati sami in še vedno izražajo kakršen koli jasen pomen. Zaimek, kot je »on«, ima še vedno nekaj splošnega pomena zunaj določenega konteksta, medtem ko je zaimek, kot je »tisti«, v bistvu nesmiseln brez samostalnika, na katerega se nanaša.
V stavku, kot je »Moški je nosil klobuk, zaradi katerega je bil videti višji«, sta besedi »to« in »on« oba zaimka, ki se nanašata na druge samostalnike. “On” se nanaša na “človek”, ki se uporablja prej v stavku, vendar ima še vedno pomen zunaj konteksta, v katerem se uporablja. Beseda »tisto« v primeru je v bistvu nesmiselna brez svojega konteksta, v katerem se nanaša na »klobuk«, ki je bil prej omenjen, da nakaže, da je zaradi tega »videti višji«.
Vendar pa obstajajo nekateri konteksti, v katerih se relativni zaimek lahko uporablja v pridevniški obliki, v kateri postanejo relativni pridevnik. V stavku, kot je “Prosim, daj mi ta klobuk”, beseda “to” zdaj deluje kot pridevnik. Še vedno je relativni zaimek, ker nima lastnega pomena zunaj konteksta, vendar v tej nastavitvi deluje tako, da spremeni besedo “klobuk” na način, ki določa, na katerega se v stavku sklicuje. Njegova funkcija je skoraj enaka pridevniku, kot je “majhen” ali “moder”, ki bi lahko opisal tudi klobuk.
Vloga relativnega pridevnika je zelo pomembna, saj omogoča, da imajo izjave pomen, ne da bi jih bilo treba ponavljati. Nekdo bi lahko rekel: »Klobuk na mizi je moj, prosim, daj mi klobuk na mizo«, vendar se ponavljajoče fraze zveni čudno. Bolj naravno je, da nekdo reče »Klobuk na mizi je moj, prosim, daj mi ta klobuk« in uporabi relativni pridevnik, da razjasni pomen brez ponavljanja.