Relativni stavek je del stavka, ki vsebuje tako osebo kot glagol, vendar sam po sebi ni popoln stavek. Ta vrsta stavka se začne z relativnim zaimkom, kot je “kdo” ali “kateri” in deluje kot pridevnik v stavku, da zagotovi več informacij o samostalniku ali drugem predmetu. Pravilno ločilo za relativni člen v stavku je odvisno od tega, ali je omejevalni ali neomejevalni stavek. Je omejevalna, če pomaga prepoznati besedo, ki jo spreminja, in je zato bistvena, medtem ko neomejevalne klavzule niso bistvene in preprosto zagotavljajo dodatne informacije.
Na splošno je klavzula del stavka, ki je lahko celoten stavek sam po sebi ali pa zahteva več informacij, da je cel stavek. Relativni stavek je odvisen; to pomeni, da sam po sebi ni popoln stavek. V stavku je relativna klavzula “Fant, ki živi zgoraj, je moj prijatelj.” Razdelek »kdo živi zgoraj« je klavzula, ki zagotavlja dodatne informacije o predmetu stavka, na katerega se sklicuje relativni zaimek »kdo«, vendar ni popoln stavek.
Drug primer relativne klavzule v stavku je »Sosednja restavracija, kjer je Bill jedel to odlično pico, se odpre opoldne.« V tem primeru je klavzula »kjer je Bill imel tisto odlično pico« relativna in se začne z zaimkom »kje«, ki mu sledi predmet stavka, »Bill«. Zagotavlja dodatne informacije o predmetu celotnega stavka “Restavracija” na skoraj enak način, kot je klavzula v prejšnjem primeru spremenila zadevo “Fant”. Oba primera bi postala delna stavka, če bi se uporabljala samostojno, in zahtevata dodatne informacije ne le za slovnični zaključek, ampak tudi za jasnost pomena.
Vsak primer je tudi drugačna vrsta relativnega stavka, ki zahteva drugačno vrsto ločil. V prvem primeru so informacije, ki jih ponuja, »kdo živi zgoraj«, bistvene za stavek, saj identificira subjekt. Brez tega bi bil stavek »Fant je moj prijatelj«, kar je nejasno, zato se klavzula šteje za omejevalno. Ločila niso potrebna, ker so bistvena.
V nasprotju s tem je relativna klavzula v drugem primeru neomejujoča in nebistvena. Brez »kje je Bill imel tisto odlično pico« bi bil stavek »Sosednja restavracija se odpre opoldne«. V tem primeru je stavek še vedno smiseln in identiteta subjekta ostaja jasna. Klavzula zagotavlja dodatne informacije, vendar ne identificira predmeta, ki ga spreminja, zato se za ločitev od preostalega stavka uporabljajo vejice.