Rekteksija je kirurški poseg, ki se uporablja za odpravo prolapsa rektuma, stanja, za katerega je značilna oslabitev mišic, ki držijo danko na mestu. Čeprav natančen vzrok za to težavo ni znan, obstaja več pogojev, ki lahko prispevajo k njenemu razvoju. Operacija zahteva hospitalizacijo, med okrevanjem pa bodo potrebne določene fizične omejitve, vendar je ob ustrezni oskrbi bolnikova prognoza po operaciji dobra. S tem postopkom obstaja povečano tveganje zapletov, o tveganjih pa se je treba pred operacijo pogovoriti s kvalificiranim zdravstvenim delavcem.
Prolaps rektuma je stanje, pri katerem vezi in mišice, ki obkrožajo danko, oslabijo, kar omogoča, da del debelega črevesa štrli iz anusa in danke, da se premaknejo iz običajnega položaja. Čeprav ni znanega enega samega vzroka za rektalni prolaps, obstaja več stanj, za katere se domneva, da lahko prispevajo k njegovemu razvoju. Stanja, ki so naporna za telo, kot so kronična obstruktivna pljučna motnja (KOPB), oslovski kašelj in dolgotrajno zaprtje ali driska, lahko povzročijo izjemen stres na okoliške mišice rektuma, kar vodi v šibkost. Nosečnice in starejši ljudje so lahko tudi izpostavljeni povečanemu tveganju za razvoj rektalne prolapse.
Blage primere je mogoče ublažiti s spremembo prehrane in uporabo odvajal, mehčalcev blata ali izdelkov za povečanje prostornine blata. Da bi preprečili napenjanje med gibanjem črevesja, se posameznike spodbuja, da jedo hrano z visoko vsebnostjo vlaknin in zaužijejo veliko tekočine. Simptomi, povezani z rektalnim prolapsom, vključujejo neprostovoljno odvajanje blata, znano kot fekalna inkontinenca, štrlenje tkiva rektuma med defekacijo in izcedek sluzi ali krvi med gibanjem črevesja.
Rekteksija je eden od dveh običajnih postopkov, ki se uporabljata za odpravo prolapsa rektuma in zahteva uporabo splošne anestezije. Pred operacijo se vzpostavi intravenska (IV) linija, ki olajša dajanje tekočine in zdravil. Antibiotiki se dajejo za pomoč pri preprečevanju okužbe, bolnik pa opravi pripravo črevesja za čiščenje debelega črevesa, da se pripravi na operacijo.
Med operacijo se naredi rez vzdolž trebuha in rektum se loči od okoliških tkiv. Strani rektuma se dvignejo in vzamejo šivi, da ga pritrdijo na spodnji del hrbtenice, znan tudi kot križnica. V nekaterih primerih je rektum lahko pritrjen na križnico z materialom, podobnim mrežici, ki zagotavlja dodatno ojačitev.
Ta postopek se lahko izvede v povezavi s kirurško anteriorno resekcijo, ki vključuje odstranitev dela debelega črevesa. Med operacijo se del debelega črevesa, ki se nahaja tik nad rektumom, odstrani, preostali del debelega črevesa pa se ponovno pritrdi na danko. To zagotavlja izravnavo spodnjega dela debelega črevesa, kar omogoča lažje iztrebljanje. Oba postopka se lahko izvedeta laparoskopsko, kar zahteva majhne reze in uporabo tanke cevke ali laparoskopa. Okrevanje po laparoskopski rektopeksiji in sprednji resekciji je na splošno manj boleče in krajše kot pri običajni abdominalni operaciji.
Po operaciji se bolnik namesti na tekočo dieto, dokler se delovanje črevesja ne povrne v normalno stanje. Od njega se bo zahtevalo, naj omeji vse dejavnosti, ki bi lahko povzročile obremenitev, vključno z dvigovanjem, kašljanjem in napenjanjem med odvajanjem črevesja. Ob ustrezni nadaljnji oskrbi je bolnikova prognoza dobra, popolno okrevanje pa naj bi trajalo štiri do šest tednov. Pooperativna tveganja vključujejo okužbo, zožitev rektuma ter poškodbe živcev in organov v bližini rektuma. Kot pri vsakem posegu, ki zahteva uporabo splošne anestezije, so dodatna tveganja tudi težave z dihanjem in pljučnica.