Reformirana teologija ima svoje korenine v reformaciji v 16. stoletju, ko so se teologi v doktrinarnih prepričanjih odcepili od rimskokatoliške cerkve. Zanj je značilno resno preučevanje Svetega pisma, John Calvin pa pogosto velja za enega najpomembnejših zgodnjih teologov gibanja. Privrženci reformirane teologije skušajo razumeti posledice Svetega pisma na njihova življenja in njihov odnos do Boga. Reformirani kristjani verjamejo, da je Sveto pismo navdihnjena Božja beseda in da zadostuje za vse življenje. Verjamejo tudi, da je Bog suveren v vseh stvareh, vključno z odrešenjem. Veliko pomembnih načel in prepričanj reformirane teologije vsebuje Westminsterska izpoved vere, napisana leta 1646. To je bila glavna oblika teologije, ki so jo izvajali puritanci.
Nauki o milosti so pomemben element reformirane teologije. Včasih jih imenujemo kalvinizem, teh pet doktrin je popolna izprijenost, brezpogojna izvoljenost, omejena odkupna daritev, neustavljiva milost in vztrajnost svetnikov. Popolna izprijenost se nanaša na padec človeštva v rajskem vrtu, medtem ko se brezpogojna izvolitev nanaša na Božje odrešenje posameznikov, ki jih On izbere. Odkupna daritev se nanaša na to, da je Jezus Kristus plačal za grehe izvoljenih ob križanju, nauk o neustavljivi milosti pa pravi, da ko Bog enkrat spremeni človekovo srce, se ta oseba ne more upreti klicu evangelija. Končni nauk uči, da ko je človeka odrešil Bog, mu Bog daje moč, da vztraja v veri.
Kristjani, ki sledijo reformirani teologiji, pogosto pripisujejo velik pomen preučevanju Svetega pisma. Verjamejo, da Sveto pismo drži verodostojno Božjo besedo, zato sledijo njegovim zapovedim, kolikor zmorejo. Eno od glavnih področij, na katerem so prvotni reformatorji prekinili rimskokatoliško cerkev, je bilo prepričanje, da je treba kristjanom dovoliti, da sami berejo Sveto pismo. To je privedlo do tega, da so Sveto pismo prevedli v druge jezike, razen v latinščino, da bi lahko navadni ljudje imeli dostop do nje.
Reformirani kristjani tudi verjamejo, da Bog vlada vsemu, kar je ustvaril. Ta nauk se pogosto imenuje božja suverenost. Zanj je značilno prepričanje, da ima Bog nadzor nad dogodki in je aktiven v svetu in v vseh vidikih življenja ljudi danes. Reformirana teologija prav tako poudarja potrebo po širjenju evangelija po vsem svetu in izvajanju služb, kot je hranjenje lačnih.