Reflektivno poslušanje, znano tudi kot aktivno poslušanje, je komunikacijska tehnika, pri kateri so poslušalci osredotočeni na to, kar govorijo govorci, in zagotavljajo zagotovilo, da slišijo in razumejo. Končni cilj refleksivnega poslušanja je, da govorci vedo, da ljudje, s katerimi se pogovarjajo, razumejo in sočustvujejo s tem, kar govorijo. Na ta način se govorci bolj kot v običajnih pogovorih spodbujajo, da bolj v celoti izrazijo svoje misli in prepričanja ter na koncu sami najdejo rešitev ali rešitev za svoje težave.
Ta vrsta komunikacije je uporabna v različnih situacijah in je namenjena potrditvi govorca kot osebe ter izkazovanju sprejemanja njegovih misli in občutkov. Terapevtom in svetovalcem je lahko koristno, da jih uporabljajo, ko njihove stranke raziskujejo svoje občutke in težave ter oblikujejo rešitve zanje. Ta vrsta poslušanja se lahko uporablja tudi v poklicnih okoljih med sodelavci ter med nadrejenimi in njihovimi podrejenimi. Zakonci, drugi v intimnih odnosih in prijatelji lahko uporabljajo tudi refleksivno poslušanje, da izboljšajo svoje odnose z izboljšanjem komunikacije.
Za uporabo refleksivnega poslušanja morajo poslušalci uporabljati neposreden očesni stik in odprto govorico telesa, medtem ko poslušajo govorce in pazijo na njihove verbalne in neverbalne znake. Bistvo aktivnega poslušanja je, da se osredotočimo na to, kar govorci govorijo in kaj potrebujejo, zato se morajo poslušalci izogibati skušnjavi kritiziranja, ponujanja nasvetov ali pojasnjevanja, kaj mislijo in čutijo. Namesto tega bi morali poslušalci med govorjenjem uporabljati tehnike, kot je preoblikovanje tistega, kar so mislili, da so slišali – »Sliši se, kot da praviš, da si razočaran nad svojo šefico in kaj zahteva od tebe.« Prav tako lahko postavljajo pojasnila, če ne razumejo povsem – »Kaj točno mislite, ko pravite, da ste preveč sočutni do njega?« Poslušalci lahko postavljajo tudi preizkušena vprašanja, ki spodbujajo govorce, da verbalizirajo rešitve in prevzamejo odgovornost – »Kaj misliš narediti, da bi rešil svoj konflikt?«
Poslušalci pogosto uporabljajo komunikacijske tehnike, ki so v nasprotju s tovrstnim poslušanjem, kar je lahko kontraproduktivno in dejansko poveča govorčeve občutke frustracije in nerazumenosti. Sojenje, nepozornost na povedano, zmanjševanje občutkov govorcev, ponujanje neželenih nasvetov in poslušalci, ki razlagajo misli in občutke ob neprimernem času, so primeri komunikacije, ki je v nasprotju s cilji reflektivnega poslušanja. Če je prišlo do resničnega refleksivnega poslušanja, bi se morali govorci počutiti potrjene in da so poslušalci slišali in premišljeno razmišljali o tem, kar so rekli in čutili.