Adiponektin je adipokin, vrsta hormona, ki ga proizvajajo maščobne celice in pomaga uravnavati energijski metabolizem. Zaradi tega postane telo bolj občutljivo na inzulin, hormon, ki spodbuja premik glukoze iz krvi v celice in pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen in zoženje arterij. Receptor adiponektina je beljakovina, ki jo najdemo na celicah v številnih delih telesa, vključno z maščobnim tkivom, mišicami, jetri in možgani. Obstajata dve vrsti receptorjev adiponektina, znani kot AdipoR1 in AdipoR2, na katera se veže adiponektin, kar povzroča spremembe v celicah. Število adiponektinskih receptorjev in ravni adiponektina v obtoku se lahko spremenijo v povezavi s stanji, kot sta debelost in sladkorna bolezen.
Raziskave, opravljene na miših, so pokazale, da adiponektin znižuje raven glukoze v krvi. Deluje tudi proti stanju, znanemu kot insulinska rezistenca, pri katerem insulin postane manj učinkovit pri premikanju glukoze v celice in preprečuje jetrom, da bi sproščala glukozo. Inzulinska rezistenca je povezana z debelostjo in razvojem sladkorne bolezni in otrdelih arterij oziroma ateroskleroze. Menijo, da lahko preveč telesne maščobe zmanjša število receptorjev adiponektina, zaradi česar se celice manj odzivajo na adiponektin, kar bi lahko povzročilo odpornost na inzulin. Nasprotno pa bi izguba teže lahko povzročila zvišanje ravni receptorjev adiponektina, kar bi obrnilo odpornost proti insulinu.
Adiponektinski receptor AdipoR1 se nahaja predvsem v skeletnih mišicah, medtem ko je AdipoR2 večinoma prisoten v jetrih. V maščobnih celicah po celem človeškem telesu je AdipoR1 tip receptorja adiponektina, ki ga najpogosteje najdemo. Adiponektin obstaja v dveh različicah, od katerih se vsaka različno veže na oba tipa receptorjev. Menijo, da se AdipoR1 izredno dobro veže na tako imenovano globularno obliko adiponektina, vendar slabše na različico polne dolžine, medtem ko se AdipoR2 zmerno dobro veže na obe obliki. Razvoj zdravil, ki se vežejo na receptorje adiponektina in posnemajo delovanje adiponektina, ali ki povečujejo število receptorjev, bi lahko zagotovil uporabne metode zdravljenja bolezni, povezanih z odpornostjo proti insulinu, kot je sladkorna bolezen.
Ugotovljeno je bilo, da rastni hormon, ki ga proizvaja hipofiza, vpliva zlasti na receptor adiponektina AdipoR2. Raziskovalci so ugotovili, da je povečana raven rastnega hormona povezana s povečanjem števila receptorjev AdipoR2 v nekaterih maščobnih celicah. To nakazuje, da je rastni hormon vpleten v spremembe občutljivosti na inzulin in energijsko presnovo telesa.