Realni bruto domači proizvod je inflacijski prilagojena mera celotne proizvodnje blaga in storitev znotraj meja države. Z drugimi besedami, meri količino skupnih dobrin, ki jih je mogoče kupiti, in ne količino denarja, porabljenega za blago. Bruto domači proizvod se običajno izračuna na podlagi cene blaga ali dohodkov proizvajalcev blaga. Realni bruto domači proizvod se lahko uporabi za primerjavo celotne gospodarske aktivnosti med dvema različnima časovnima obdobjema. Natančnost izračunov bruto domačega proizvoda je sama po sebi omejena zaradi transakcij, ki se običajno izognejo uradnim evidencam.
Inflacija je eden od dejavnikov, ki lahko vpliva na izračun bruto domačega proizvoda. Inflacija je težnja, da se vrednost denarja sčasoma znižuje zaradi povečanja celotne ponudbe denarja, med drugimi dejavniki. Običajno se meri s ceno osnovnih gospodinjskih dobrin, kot je kruh. Čeprav lahko enaka količina denarja sčasoma kupi manj blaga, inflacija spodbuja državljane, da denar porabijo, namesto da ga kopičijo, kar spodbuja gospodarsko rast in povečuje bruto domači proizvod.
Običajno je priročno meriti plače, blago in druga sredstva glede na ceno. V inflacijskih razmerah pa cene sčasoma rastejo. Zato je lahko težko smiselno primerjati cene iz različnih časovnih obdobij. Zato se pri izračunu realnega bruto domačega proizvoda namesto nominalnih vrednosti pogosto uporabljajo realne vrednosti, prilagojene inflaciji. Realne vrednosti so vedno navedene v izhodiščnem letu, na primer »2010 ameriških dolarjev«; dodajanje baznega leta pomeni, da se vrednost denarja nanaša na gospodarske razmere tega leta. Podatki o realnem bruto domačem proizvodu vedno določajo leto, na katerega se valuta nanaša.
Bruto domači proizvod je ena gospodarska dejavnost, ki se meri s ceno. Izračunamo ga lahko tako, da seštejemo cene vseh proizvedenih artiklov, vseh kupljenih artiklov ali vseh dohodkov znotraj države. Pomembno je razlikovati, kje je potekala proizvodnja, ker realni bruto domači proizvod vključuje samo proizvodnjo znotraj političnih meja države. Realni bruto domači proizvod se običajno uporablja za merjenje skupne moči gospodarstva, neodvisno za primerjavo med različnimi leti.
Realni bruto domači proizvod nikoli ne opiše v celoti gospodarskih transakcij znotraj države. Različne transakcije ostanejo neopažene, ker niso urejene na pravnem trgu. Številne storitve, kot sta gospodinjstvo in varstvo otrok, niso davčno prijavljene in zato uidejo uradni statistiki. Nezakonite transakcije je prav tako zelo težko izmeriti. Druga nezaznana dejavnost je menjava ali neposredna trgovina samega blaga.
SmartAsset.