Končnica imena datoteke je del računalniškega imena datoteke, ki se tradicionalno uporablja za označevanje vrste datoteke in morebitnih programov, ki se lahko uporabljajo za odpiranje ali zagon te datoteke. Sistem, ki se uporablja za razširitve imen datotek, je običajno odvisen od operacijskega sistema (OS), ki ga oseba uporablja, nekatere vrste OS pa sploh ne uporabljajo razširitev za imena datotek. Razširitve so običajno označene kot zadnji del imena datoteke in so običajno ločene od imena datoteke s piko. Končnica imena datoteke je običajno kratka, pogosto le tri črke, in se pogosto uporablja kot ime za sklicevanje na določeno vrsto datoteke.
Včasih se imenuje tudi vrsta datoteke, razširitev imena datoteke običajno uporablja OS v računalniku za pravilno prepoznavanje različnih vrst datotek. To je bilo v preteklosti storjeno izključno v nekaterih vrstah OS, čeprav imajo novejše vrste OS pogosto možnost prepoznavanja različnih datotek prek podatkov, vključenih v datoteko sami. Novejše vrste operacijskih sistemov bodo še vedno pogosto uporabljale razširitve imen datotek za računalniške datoteke, da bi zagotovili združljivost nazaj in da bi ostali seznanjeni starejšim uporabnikom računalnikov. Ti sistemi pa so včasih nepotrebni, razširitev imena datoteke pa se lahko uporabi tudi iz zlonamernih razlogov.
Ena najpogostejših oblik razširitve imena datoteke je bil sistem, ki se pogosto imenuje »8.3« ali »basename.ext«. Starejši tipi računalniških operacijskih sistemov bi pogosto dovoljevali le največ osem znakov za ime datoteke, ki mu je sledila razširitev treh znakov. To je vir imena 8.3, pa tudi imena »basename.ext«, ki vključuje osnovno ime samo osmih znakov in ».ext«, ki označuje razširitev treh znakov. Obstaja veliko različnih priljubljenih in pogostih vrst razširitev imen datotek, kot so “.txt” za besedilne datoteke, “.jpg” za JPEG ali slikovne datoteke in “.mp3” za datoteke MPEG različice tri.
Nekatere vrste operacijskih sistemov ne zahtevajo razširitve imena datoteke za datoteko in datoteke pogosto prepoznajo po podatkih, vključenih drugje v datoteki. Obstajajo tudi razširitve različnih velikosti, kot je “.html” za datoteke hiperbesedilnega označevalnega jezika (HTML). Sodobni sistemi običajno omogočajo uporabnikom, da navedejo, kateri program se uporablja za odpiranje določenih datotek, tako kot privzeto kot z izbiro med odpiranjem datoteke.
Nekatere vrste programov imajo skrite razširitve od uporabnikov, zato bi se lahko ustvaril virus z imenom, kot je “basename.txt.EXE”, in bi bil prikazan samo “basename.txt”. To bi se uporabnikom zdelo kot neškodljiva besedilna datoteka, v resnici pa bi bila izvedljiva datoteka, ki bi lahko namestila virus v sistem. Da bi to preprečili, bo večina programov privzeto prikazala razširitev imena datoteke ali pa uporabnikom omogočila, da jo po želji prikažejo.