Kaj je razmerje med rezervo?

Stopnja rezerv je znesek denarja, ki ga mora banka imeti pri roki, kot odstotek vlog svojih strank. Centralna banka vsake države določi, kakšno bo razmerje za banke v tej državi. Denar je mogoče hraniti v banki sami ali v najbližji centralni banki. Včasih se ta številka imenuje razmerje denarnih rezerv (CRR). Stopnja rezerv je eno od treh glavnih orodij denarne politike, skupaj z diskontno mero in operacijami na odprtem trgu.

Obvezne rezerve se izračunajo tako, da se knjigovodsko stanje banke oziroma skupne vloge v knjigah banke pomnoži s količnikom rezerv. Če ima banka 100 milijonov dolarjev (USD) vlog v svojih knjigah in je stopnja rezerv 10 odstotkov, je obvezna rezerva 10 milijonov dolarjev (USD). To pomeni, da lahko banka svojim strankam posodi 90 milijonov dolarjev (USD).

Kot centralna banka Združenih držav, Federal Reserve Bank določa razmerje v Združenih državah in ga lahko spremeni, kot to zahtevajo gospodarske razmere. Ker stopnja rezerv vpliva na ponudbo denarja, lahko Federal Reserve Bank prilagodi stopnjo, da vpliva na spremembe v ekonomski politiki. Sprememba razmerja lahko pomembno vpliva na obrestne mere in inflacijo, zato se spremembe izvajajo le redko in v majhnih korakih.

Učinek spremembe razmerja rezerv se imenuje multiplikacijski učinek. Zmanjšanje razmerja pomeni, da imajo banke več denarja za posojanje. Posojeni denar se nato deponira v drugo institucijo, ki lahko nato posodi višji odstotek tega denarja in tako naprej, pri čemer se pomnoži znesek obresti, ki jih banke lahko zaslužijo na prvotni depozit. Nasprotno pa povečanje razmerja povzroči manj denarja za posojanje in ima učinek zaostritve ponudbe denarja.

V Združenih državah Amerike so med veliko depresijo ponazorili, kako pomembno je imeti razmerje rezerv. Zaradi prostega padca na borzi se je marsikdo odločil, da njihov denar v banki ni varen, zato so množično poskušali dvigniti svoje vloge. Banke niso imele dovolj denarja v rezervi, da bi poplačale vse vlagatelje, kar je povzročilo “napad na banko”. Vlada je morala vskočiti in razglasiti praznik, da je bankam dala dovolj časa, da ustvarijo zahtevano gotovino, in številne banke, ki tega niso mogle storiti, so propadle.