Proklamacija o emancipaciji je dokument, ki ga je izdal ameriški predsednik Abraham Lincoln in ki je dejansko podelil svobodo sužnjem, ki jih imajo v mnogih delih Združenih držav, zlasti na jugu. Prvič je bil javno omenjen septembra 1862, formaliziran pa je bil 1. januarja 1863. Dokumentu se na splošno pripisuje konec suženjstva, čeprav to ni povsem točno; gotovo je marsikje končala suženjstvo in lahko pošteno rečemo, da je pospešila tisto, kar je pozneje postalo konec suženjstva po vsej državi, vendar so v resnici sužnji v številnih ameriških zveznih državah ostali še nekaj let po izdaji razglasa. Ena najpomembnejših stvari, ki jih je dokument naredil, je bila razjasnitev, da je bil konec suženjstva glavni cilj državljanske vojne. Vprašanja človeškega suženjstva so bila del tega spora, vendar se običajno misli, da je vojskovanje bolj o individualnih pravicah držav do upravljanja na splošno. Z razglasom o emancipaciji je vprašanje suženjstva veliko bolj izkristalizirano.
Razumevanje konteksta
V letih pred ameriško državljansko vojno so se prakse suženjstva široko izvajale navzgor in navzdol po vzhodni obali. Številni zgodnji kolonisti iz Anglije in drugod po Evropi so pripeljali svoje sužnje s seboj, ko so prispeli v deželo, ki je pozneje postala Združene države, in so kolonisti pozneje naročili sužnjevske ladje iz Afrike. Kmalu je trgovina s sužnji postala pomemben del strukture večine družbe.
V skoraj vseh primerih sužnji niso imeli lastnih zakonskih pravic in so bili obravnavani kot malo več kot lastnina. Večina jih je delala kot gospodinjski ali terenski delavci, pogosto pa so bili zlorabljeni in prisiljeni živeti v groznih razmerah. Postopoma se je občutljivost spremenila in počasen napredek sužnjelastnikov je začel svojim delavcem zagotavljati več pravic, ugodnosti in v mnogih primerih tudi svobode. Posamezne državne vlade so sledile še počasneje. Nekateri so začeli prepovedati suženjstvo ali vsaj dele suženjstva in trgovino s sužnji že leta 1774, drugi pa so bili trdni, da je treba to prakso tolerirati. To je bila ena od več velikih delitev, ki so privedle do izbruha državljanske vojne.
Kdo, točno, je zajeto
Proklamacija o emancipaciji znano navaja, da bodo »vse osebe, ki jih držijo kot sužnji v kateri koli državi ali določenem delu države, katere ljudje se bodo nato uprli Združenim državam, bodo od takrat naprej in za vedno svobodni«. Na prvi obravnavi se zdi, da bi to moralo zagotoviti odločilen konec suženjstva. To ni povsem pravilno. Razglas je končal suženjstvo v državah, ki so že pripadle vojski Unije in so bile tako pod nadzorom Unije. Več ozemlja, ki ga je osvojila in zajela Unija, več ljudi je bilo vključenih v razširjeni jezik proglasa.
Avtoriteta in stalnost
Predsednik Lincoln je izdal razglas v skladu s svojim izvršnim privilegijem. Na splošno obstajata dva načina sprejemanja zakonov v Združenih državah: z glasovanjem v kongresu in z izvršilnim ukazom. Izvršni ukaz je veliko hitrejši, saj ne vključuje formalnih postopkov priprave in razprave, ki so potrebni za glasovanje v kongresu, vendar je običajno predmet natančnejšega pregleda. Proglas o emancipaciji je morda eden najbolj znanih primerov uspešnega izvršnega reda v ameriški zgodovini. Na splošno velja, da je predhodnik 13. amandmaja ustave ZDA, ki je suženjstvo razglasil za nezakonito po vsej združenih Združenih državah Amerike in je ljudem vseh ras in ozadij vzbudil enake pravice in ugodnosti državljanstva. Ta amandma je bil ratificiran leta 1865.
Dejansko besedilo
Dejansko besedilo razglasa je naslednje:
Predsednik Združenih držav Amerike:
PROKLAM
Medtem ko je 22. septembra AD 1862 izdal proglas predsednika Združenih držav, ki je med drugim vseboval naslednje:
»Da bodo 1. januarja 1863 našega štetja vse osebe, ki jih držijo kot sužnji v kateri koli državi ali določenem delu države, katere ljudje se bodo nato uprli Združenim državam, bodo od takrat naprej in za vedno svobodne; in izvršilna vlada Združenih držav, vključno z njihovimi vojaškimi in pomorskimi oblastmi, bo priznala in ohranila svobodo takih oseb in ne bo storila nobenih dejanj ali dejanj, da bi zatirala te osebe ali katero koli od njih, v kakršnih koli prizadevanjih, ki bi jih lahko naredili za njihovo dejansko svobodo.
»Da bo izvršna oblast 1. januarja, prej omenjena, z razglasitvijo določila države in dele držav, če obstajajo, v katerih se bodo njihovi ljudje, oziroma, nato uprli Združenim državam; in dejstvo, da bodo katero koli državo ali njeno prebivalstvo na ta dan v kongresu Združenih držav v dobri veri zastopali člani, izbrani na volitvah, na katerih bo sodelovala večina kvalificiranih volivcev teh držav, v odsotnosti močnega nasprotujočega pričevanja, se šteje za prepričljiv dokaz, da taka država in njeni ljudje niso v uporu proti Združenim državam.”
Zdaj torej jaz, Abraham Lincoln, predsednik Združenih držav, na podlagi moči, ki mi je bila dodeljena kot vrhovni poveljnik vojske in mornarice Združenih držav v času dejanskega oboroženega upora proti oblasti in vladi Združenih držav, in kot primeren in nujen vojni ukrep za zatiranje omenjenega upora, naredim na ta dan 1. januarja, AD 1863, in v skladu z mojim namenom, da to storim, javno razglasim za celotno obdobje sto dni od prvi dan zgoraj, razporedite in označite kot države in dele držav, v katerih so njihovi prebivalci ta dan v uporu proti Združenim državam, naslednje, in sicer:
Arkansas, Texas, Louisiana (razen župnij St. Bernard, Palquemines, Jefferson, St. John, St. Charles, St. James, Ascension, Assumption, Terrebone, Lafourche, St. Mary, St. Martin in Orleans, vključno z mesto New Orleans), Mississippi, Alabama, Florida, Georgia, Južna Karolina, Severna Karolina in Virginia (razen oseminštiridesetih okrožij, označenih kot Zahodna Virginija, in tudi okrožij Berkeley, Accomac, Morthhampton, Elizabeth City, York , princesa Anne in Norfolk, vključno z mesti Norfolk in Portsmouth), in kateri izjemni deli so zaenkrat ostali natanko tako, kot da ta razglas ne bi bila izdana.
In na podlagi pooblastil in za zgoraj omenjen namen, odrejam in izjavljam, da so vse osebe, ki jih imajo kot sužnji v navedenih določenih državah in delih držav, in bodo odslej svobodne; in da bo izvršna vlada Združenih držav, vključno z njihovimi vojaškimi in pomorskimi oblastmi, priznala in ohranila svobodo omenjenih oseb.
In s tem ljudem, ki so tako razglašeni za svobodo, naročam, da se vzdržijo vsakršnega nasilja, razen če gre za nujno samoobrambo; in jim priporočam, da v vsakem primeru, kadar je to dovoljeno, zvesto delajo za razumno plačo.
Poleg tega izjavljam in obveščam, da bodo takšne osebe v primernem stanju sprejete v oboroženo službo Združenih držav Amerike za garnizonske utrdbe, položaje, postaje in druga mesta ter za polnjenje plovil vseh vrst v omenjeni službi.
In ob tem dejanju, za katerega se iskreno verjame, da je dejanje pravičnosti, ki ga ustava upravičuje zaradi vojaške potrebe, se sklicujem na preudarno sodbo človeštva in milostno naklonjenost Vsemogočnega Boga.