Rastri so deli katodnih cevi in monitorjev s tekočimi kristali, ki omogočajo ustvarjanje slik za prikaz. V bistvu raster deluje tako, da ustvari vrsto vodoravnih črt, ki potekajo čez območje gledanja. Elektronski žarek skenira črte z uporabo dvojnega vzorca skeniranja, ki vodi žarke od leve proti desni ter gor in dol čez vodoravne črte. To neprekinjeno dejanje ima za posledico možnost ogleda celotne slike.
Medtem ko je osnovna funkcija rastra enaka pri skoraj vseh vrstah katodne cevi ali CRT zaslona, obstajajo nekatere razlike v postopku, ki ga uporabljajo različne naprave. Televizorji, ki pogosto uporabljajo model CRT, ne bodo imeli tako ostrega prikaza slike kot računalniški monitor z enakim osnovnim pristopom. Razlog za to je, da se nastavitev CRT na televizijskem sprejemniku običajno imenuje prepleteni rastrski vzorec, medtem ko računalniški monitor verjetno uporablja pristop rastrskega skeniranja, ki se šteje za neprepletenega.
Ko se z napravo uporablja zaslon s tekočimi kristali ali ločljivost LCD, je lahko tudi postopek skeniranja nekoliko drugačen. Za razliko od rastrske funkcije CRT LCD postopek upodabljanja slik vključuje prikaz posameznih elementov slike. Dejansko se rastrski postopek za LCD običajno imenuje mreža in ne raster.
V obeh primerih je skeniranje rastra tisto, kar omogoča ogled gibljivih slik. Z leti je tehnologija izboljšala učinkovitost skeniranja, čeprav je osnovna izdelava rastrskega zaporedja vodoravnih črt ostala bolj ali manj enaka. Končni rezultat je, da so slike prikazane z večjo jasnostjo kot v preteklih časih. Ta izboljšana jasnost je bila še posebej pomembna, saj so namizni računalniki postali pogostejši v domu. Izboljšana rastrska ločljivost je omogočila tudi takšne naprave, kot so prenosni računalniki in zasloni na ročnih napravah.
Eden od zunanjih dejavnikov, ki bo vplival na ločljivost rastra, je kakovost signala, prejetega za prikaz. To je razlog, zakaj televizijski sprejemnik, ki je vseboval najsodobnejšo opremo za ločljivost, ne bo deloval tako dobro z oddajnim signalom, ki ga sprejme antena. Varen prenos, na primer prek kabla ali satelita, zagotavlja močnejši signal, ki je preveden z večjo jasnostjo kot signal, ki ga ujamejo zajčja ušesa ali staromodna zunanja antena.