Radon je kovinski element z atomsko številko 86 in simbolom Rn. V periodnem sistemu elementov ga najdemo v skupini 18 in v obdobju 6 desno od astatina. Radon je eden od plemenitih plinov, imenovan tudi inertni plini, skupaj s helijem, neonom, argonom, kriptonom in ksenonom. Njegovo ime izhaja iz različice drugega elementa, radija.
Radon, nekoč imenovan toron, je zelo radioaktiven in ima kratko razpolovno dobo. Ima dvajset znanih izotopov, od katerih se v naravi pojavljajo le trije, različne izotope pa so odkrili različni znanstveniki. Čeprav je Ernest Rutherford odkril radon-220, je odkritje radona-222 Friedricha Ernsta Dorna v Halleju v Nemčiji leta 1900 nekateri štejejo za svoje uradno odkritje. Dorn ga je poimenoval radijeva emanacija in to ime, kot tudi simbol Em, se občasno uporabljata.
Radon ima omejeno število uporab. Uporablja se na primer kot vir nevtronov in ima vlogo pri napovedovanju potresov. Toda radon je glavna uporaba pri radioterapiji raka. To je ironično, saj je radon drugi vodilni vzrok pljučnega raka, poleg tega pa povzroča poškodbe pljučnega tkiva, ki lahko napredujejo v pljučno fibrozo in emfizem.
Kako so ljudje izpostavljeni radonu? Radon, ki ga najdemo v zemeljski skorji po vsem svetu, še posebej v vseh petdesetih ZDA, pronica v zgradbe, zlasti tiste, zgrajene na granitu. Vhodne poti so med drugim skozi dovod vode, skozi odprtine, ki obkrožajo črpalke in odtoke, skozi reže in razpoke v temeljih, tleh in stenah ter skozi gradbene spoje. Razvoj gradbenih tehnik pomaga preprečiti vdor radona v novozgrajene domove in ga je lažje in ceneje uporabiti kot alternativo za ublažitev radona po vstopu v dom.
Ocene pravijo, da ima skoraj 1 od 15 domov v Združenih državah višjo raven radona, kot priporoča Agencija za varstvo okolja. Žal regionalni in lokalni testi, tudi na sosednjih hišah, ne razkrijejo nevarnosti stavbe, po drugi strani pa so radonski testi za objekte poceni in preprosti, Agencija za varstvo okolja pa priporoča, da takšen preizkus opravijo oziroma naj ga opravijo vsi. .
Na voljo so kratkoročni in dolgoročni testi, pri čemer kratkoročno testiranje traja od 2 do 90 dni, dolgotrajno pa dlje od tega. Teste lahko opravi lastnik stanovanja ali pa najamete usposobljenega preizkuševalca. Agencija za varstvo okolja vodi seznam usposobljenih preizkuševalcev.