Računovodstvo odgovornosti je notranji sistem, ki se uporablja za boljši nadzor stroškov in uspešnosti. Njegov glavni poudarek je, da so posamezni menedžerji odgovorni za tiste elemente uspešnosti podjetja, ki jih lahko nadzorujejo. V večini primerov računovodstvo odgovornosti ne vpliva na javne račune podjetja.
Ideja računovodstva odgovornosti je obravnavati problem, da je težko presojati posamezne oddelke podjetja zgolj na podlagi njihove dobičkonosnosti. Na primer, če ima podjetje ekipo potujočih prodajnih predstavnikov, ima lahko ločen oddelek za potovanja, ki poskrbi za njihova potovanja in nastanitev. V večini primerov bo tak oddelek kdaj porabil samo denar in ne bo neposredno ustvarjal prihodkov. Čeprav so potni dogovori lahko bistveni del prodajnega procesa, bodo posledični prihodki od prodaje verjetno evidentirani v računovodskih izkazih za ločen oddelek.
Pri računovodstvu odgovornosti bo imel vsak oddelek zastavljene cilje. Ustrezni vodja bo nato ocenjen o tem, kako dobro izpolnjuje te cilje. To je podobno večini ciljnih sistemov, vendar običajno deluje tako, da se meri na finančni podlagi. Pomembna razlika je, da ta finančna ocena ne bo nujno zgolj ukrep donosnosti.
V večini računovodskih sistemov odgovornosti je vsak oddelek razvrščen v eno od štirih kategorij. Stroškovno mesto bo ocenjeno zgolj po tem, kako nizko bo še naprej porabljalo; potovalni oddelek v zgornjem primeru bi spadal v to kategorijo. Oddelek za prihodke, kot je prodajna ekipa, bo ocenjen izključno na podlagi prihodka, ki ga ustvari. Profitni center bo ocenjen na podlagi standardnega dobička ali izgube. To bi lahko veljalo za posamezne trgovine v verigi.
Zadnja kategorija je investicijski center. To lahko dobesedno vključuje finančne naložbe, lahko pa zajema tudi oddelke, ki so vključeni v dolgoročne projekte. Oddelke v takšni kategoriji običajno ocenjujemo z dolgoročnejšim pogledom, ki upošteva vprašanja, kot je kapitalska poraba, pri kateri nastali prihodki ne bodo vsi zbrani v prvem letu.
Na splošno je računovodstvo odgovornosti izključno interni ukrep. Možno je, da bi lahko podrobnosti o njegovem delovanju in rezultatih vključili v poročilo podjetja, na primer kot informacije o podrobnih spremembah, ki jih je podjetje naredilo. Te podrobnosti bi se uporabljale le kot način izmenjave informacij z vlagatelji in potencialnimi vlagatelji. Podrobnosti običajno niso del obveznih finančnih informacij, ki jih mora podjetje vključiti v svoje javne račune.