Računalniški monitor z zaslonom na dotik je točno tak, kot pove že ime; naprava, v kateri sam zaslon deluje kot sledilna ploščica, skozi katero lahko uporabnik vnaša podatke. To omogoča majhen električni tok, ki teče iz uporabnikovih prstov – računalniški monitor z zaslonom na dotik prepozna ta dotik in ga uporabi za primerjavo točke udarca z razpoložljivimi možnostmi na zaslonu. Ko ta kontaktna točka doseže lokacijo, ki je bila programirana za izvajanje funkcije, je naloga končana tako, kot bi bila, če bi jo kliknila miška.
Monitorji z zaslonom na dotik so postali zelo priljubljeni, saj lahko učinkovito nadomestijo tako tipkovnico kot miško. Ta tehnologija je igrala veliko vlogo pri napredku prenosnih naprav, kot so mobilni telefoni in ročne igre. V mnogih pogledih imajo potrošniki raje tovrstno tehnologijo za poslovne aplikacije, saj omogoča veliko hitrejše računalništvo, zlasti v omrežjih prodajnih mest, ki so zasnovana za transakcije na blagajni in obdelavo naročil. Omogoča tudi izdelavo prenosne diagnostične opreme, ki jo uporabljajo avtomobilski serviserji in druge industrije, saj je odpravljena potreba po dodatnem vhodnem prostoru.
Računalniški monitor z zaslonom na dotik ima tudi več pomanjkljivosti. Sam zaslon je pogosto težko pravilno očistiti in sčasoma lahko elektromagnetni senzorji, nameščeni v monitorju, odpovejo zaradi izpostavljenosti umazaniji ali olju, ki se prenaša z dotikom. Računalniški monitor z zaslonom na dotik v povprečju zdrži le približno polovico življenjske dobe primerljivega monitorja s tekočimi kristali (LCD), vendar se prodaja po skoraj dvakratni ceni – s stroškovnega vidika je vprašljiva naložba. Mnogi uporabniki se pritožujejo tudi nad časom, ki je potreben za vnašanje besed in stavkov neposredno na vmesnik zaslona, zato je s to napravo dokaj pogosta uporaba tipkovnice kljub njeni zmožnosti zamenjave.
Računalniški monitor z zaslonom na dotik zahteva tudi dodatno vzdrževanje v primerjavi z običajnimi modeli. Poleg dodatnega časa čiščenja je treba te naprave tudi pogosto kalibrirati, da senzorji na dotik ostanejo poravnani. Ker monitor projicira samo iluzijo dotika ustreznih tipk na zaslonu, uporabniki pogosto pozabijo, da program vsakemu vhodu le dodeljuje številčne vrednosti, podobne grafu. Ta postopek se zaključi z upoštevanjem vadnice na zaslonu, v kateri se uporabnik dotakne različnih točk na zaslonu, kar omogoča programski opremi, da kompenzira morebitne napake neusklajenosti.