Računalniška grafika OpenGL® so slike, prikazane z uporabo programske opreme OpenGL® in ne z drugimi vrstami programov za računalniško grafično sliko (CGI). Te se prikažejo z uporabo računalniškega kodiranja, podobno kot razvoj računalniške programske opreme. Namesto uporabe tega kodiranja za navodila programa o delovanju, se programiranje uporablja za navodila grafičnemu motorju, kaj in kako upodabljati različne dvodimenzionalne (2D) ali tridimenzionalne (3D) objekte. Računalniška grafika OpenGL® ima določene prednosti pred drugimi programi, saj se lahko uporablja z več operacijskimi sistemi (OS) in različnimi platformami.
Obstajajo številne različne nastavitve, v katerih je mogoče uporabiti računalniško grafiko OpenGL®, vključno z ustvarjanjem računalniško podprtega oblikovanja (CAD) in programov za video igre. Z uporabo te vrste programske opreme je mogoče ustvariti različne pokrajine, prizore in predmete. Za arhitekturne ali oblikovalske namene se lahko računalniška grafika OpenGL® uporablja za ustvarjanje digitalnih modelov zgradb kot demonstracij za stranko ali za ustvarjanje digitalne makete izdelka. Pri oblikovanju video iger se te vrste grafike pogosto uporabljajo za ustvarjanje prizorov in predmetov, ki jih zlahka upodablja veliko različnih vrst strojne in programske opreme.
Z uporabo programske opreme OpenGL® je mogoče ustvariti tako dvodimenzionalno ali 2D kot tridimenzionalno ali 3D grafiko, te slike pa lahko nato enostavno upodabljajo in prikažejo računalniški sistemi. Računalniška grafika OpenGL® je v bistvu ustvarjena z uporabo računalniškega programiranja, podobno tistemu, ki se uporablja za ustvarjanje nove programske opreme ali za oblikovanje in razvoj spletnega mesta. Programska oprema nato izvede napisano kodo in pri tem generira različne vrste objektov, sestavljenih iz črt in poligonov. Te vrste računalniške grafike OpenGL® so razvite z matematiko, saj je vsaka točka v objektu navedena v kodi.
Točke v prostoru, imenovane tudi oglišča, in črte se uporabljajo za ustvarjanje 2D računalniške grafike OpenGL®. Trikotnik, na primer, je mogoče ustvariti s kodo, ki označuje tri določene točke, nato pa naroči programski opremi, naj te točke poveže s črtami, da naredi celotno obliko. 3D grafika pa je nekoliko bolj zapletena in za ustvarjanje zahteva veliko kodiranja. Ti predmeti so ustvarjeni kot računalniška grafika OpenGL® prek več oblik, imenovanih poligoni, ki so povezani skupaj, da tvorijo površino 3D predmeta. To se nato teksturira z dodatnim programiranjem in ga je mogoče manipulirati na številne načine z več kode.