Psionika je široko področje, ki zajema študij in prakso uporabe uma za povzročanje paranormalnih pojavov. Vključuje takšne prakse, kot so telekineza, telepatija in predznanje. Tisti, ki se ukvarjajo s psioniki, se imenujejo jasnovidci. Psionika je običajno vključena v leposlovna dela, zlasti v igrah vlog, kot so Dungeons and Dragons®.
Izraz psi je nastal leta 1942 z BP Wiesnerjem in Robertom H. Thoulessom. Želeli so besedo, ki bi opisala tako ekstrasenzorno zaznavanje (ESP) kot psihokinezo. ESP je sposobnost zaznavanja stvari, ki so izven dosega petih čutov, psihokineza pa je sposobnost vplivanja na fizični svet samo z umom. Kasneje je urednik znanstvene fantastike John W. Campbell Jr. skoval izraz psionika v februarski številki svoje revije Astounding Science Fiction.
Beseda je zlitje psi in elektronike. Campbell je želel posredovati koncept duševnih moči, ki delujejo tako zanesljivo kot elektronski stroji. V znanstveni fantastiki se psionika na splošno obravnava skoraj kot magija in je dobila zelo malo poglobljenih razlag. Um, kot pravijo pisci, ima preprosto večjo moč, kot bi ugibal navaden človek. Psionika preprosto deluje, tako kot žarnica ali druga elektronska naprava.
Obstajata dve različni področji psioničnega študija in prakse. Psi-gama, znana tudi kot pasivni psi, vključuje takšne mentalne podvige, kot sta predznanje in ESP. Šteje se za pasivno, ker ne povzroča neposredne spremembe v okolju.
Psi-kappa se po drugi strani običajno imenuje aktivni psi. Gre za mentalne sposobnosti, kot sta telekineza in transvekcija, ki se neposredno manifestirajo v fizičnem svetu. Medtem ko naj bi predznanje uporabniku omogočilo zaznavanje dogodkov, preden se zgodijo, nima vidnega fizičnega učinka. Telekineza pa naj bi uporabniku omogočala manipulacijo fizičnih predmetov samo s svojim umom, uporaba transvekcije pa naj bi podeljevala moč levitacije.
Resničnost psionike je tema, o kateri se veliko razpravlja. Večina znanstvenikov je področje povsem uvrstila v področje absurda, čeprav je veliko takih, ki bodisi špekulirajo o možnostih ali pa resnično verjamejo v prirojeno sposobnost človeškega uma, da doseže podvige, ki so daleč onkraj vsakdanjega. Samooklicani jasnovidci si pogosto prizadevajo izkoriščati svoje prekognitivne ali jasnovidne sposobnosti, resnične ali namišljene. Njihove trditve se pogosto ne uresničijo, zaradi česar mnogi ljudje močno dvomijo o psihičnih sposobnostih uma. Ti dvomi pa verjetno ne bodo odvrnili mnogih, ki resnično menijo, da ima človeški um ogromno neizkoriščenega potenciala za velike stvari.