Psihosocialno zdravljenje je vrsta terapije, ki se uporablja za zdravljenje bolnikov z duševnimi motnjami, ki preprečujejo razvoj in uporabo ustreznih socialnih veščin. To je običajno zdravljenje shizofrenije. Psihosocialno zdravljenje je bolj koristno za bolnike, kadar so simptomi motnje minimalni ali jih nadzorujejo zdravila. Pogoste vrste psihosocialnih zdravljenj vključujejo kognitivno vedenjsko, izpostavljenost in medosebne terapije. Pogosta izbira sta tudi dialektična vedenjska terapija in psihoedukacija.
Kognitivno vedenjska terapija (CBT) je ena pogosta vrsta psihosocialnega zdravljenja. CBT pomaga bolnikom z duševnimi motnjami, da se naučijo spreminjati vzorce vedenja in misli iz negativnih v pozitivne. S spreminjanjem negativnih vidikov postanejo osebni in družbeni odzivi primernejši. To zdravljenje je lahko koristno za shizofrenijo, pa tudi za bipolarne in manične motnje. Prav tako je koristno, če se simptomi motenj uspešno obvladujejo.
Druga vrsta psihosocialne obravnave je terapija izpostavljenosti. To zdravljenje se pogosto izbere za motnje, ki so povezane s stresom ali travmo, kot je posttravmatska stresna motnja (PTSD). Terapevt poustvari sprožilce motnje. Ko so sprožilci identificirani in sprejeti s strani pacienta, lahko terapevt začne učiti pacienta, kako premagati sprožilce. Po ponavljajočih se sejah se bolnik lahko učinkovito bori proti vsaki izpostavljenosti sprožilcem.
Medosebna psihosocialna obravnava je zasnovana tako, da pomaga ljudem z duševnimi motnjami, ki neposredno vplivajo na medosebne sposobnosti. Te veščine so potrebne za interakcijo z drugimi ljudmi. Bolniki se naučijo reševati težave s socializacijo, samoizolacijo in razumevanjem ljudi. Ljudje, ki trpijo za anksiozno motnjo in depresijo, so idealni kandidati, zlasti če ti pogoji neposredno vplivajo na vsakdanje življenje.
Psihosocialno zdravljenje je lahko tudi v obliki dialektične vedenjske terapije (DBT). DBT združuje psihoterapijo in vedenjsko terapijo. Uporablja se za duševne motnje, ki povzročajo destruktivno vedenje bolnika ali drugih. Pacient dela individualno s terapevtom in v skupinskem okolju, da se nauči, kako ustaviti destruktivno vedenje in drugače gledati na življenjske izkušnje. Individualna terapija se pogosto začne najprej, da se pacientu pomaga vzpostaviti zaupljiv odnos s terapevtom, skupinske terapije pa pomagajo pacientu, da se identificira s pacienti s podobnimi izkušnjami in se od njih uči.
Psihoedukacija je vrsta psihosocialne obravnave, ki se pogosto uporablja kot del drugih terapij. Je metoda izobraževanja bolnikov. Ta terapija pomaga bolnikom in njihovim družinam spoznati duševno motnjo, simptome in kako se spopasti s simptomi, ki se pojavijo. Cilj je zmanjšati zmedo in stres, ki obkrožata ljudi z duševnimi motnjami, in jim pomagati razumeti, kaj doživljajo.