Obstaja več definicij psihosocialne rehabilitacije, vendar vse izražajo skupen cilj tega pristopa k delu z osebami z duševnimi boleznimi. Lahko ga opredelimo kot načrt ali program, zasnovan za pomoč posameznikom, ki trpijo za invalidnostjo, okvaro ali motnjo v svojem duševnem zdravju, da dosežejo najvišjo raven neodvisnosti v svoji skupnosti. Psihosocialna rehabilitacija je vseobsegajoč pristop za olajšanje vstopa ali vrnitve k sodelovanju, kolikor je to mogoče, v vseh vidikih običajnega življenja, vključno z zaposlitvijo in rekreacijskimi dejavnostmi. Uporabljene metode in napisane načrte za to vrsto psihiatrične rehabilitacije lahko štejemo za personalizirane ali prilagojene tako, da se odzovejo na specifične potrebe posameznika v rehabilitaciji namesto za posplošen in neoseben pristop, ki ne dosega želenih ciljev.
Ne glede na to, kakšen je natančen trening za duševno prizadetega posameznika, je doseganje določenih ciljev celoten namen psihosocialne rehabilitacije. Vključujejo delo z osebo, da bi jo iz »žrtve« popeljali do preživelega, od odvisnosti do doseganja neodvisnosti in od izključenosti iz glavne družbe do vključevanja v številna področja vsakdanjega življenja. Izvajalci psihosocialne rehabilitacije skušajo pri duševno prizadetih ljudeh privzgojiti močan občutek lastne vrednosti, tako da bodo želeli po svojih najboljših močeh prevzeti odgovornost za svoje življenje in odgovornost, kar je pogosto podcenjeno.
Cilji in pristopi k izvajanju psihosocialne rehabilitacije so zelo podobni tistim pri fizični rehabilitaciji. Ljudje, ki izgubijo vid, se lahko usposobijo za samostojno delovanje in prejemanje pomoči od psov vidov, da bodo lahko še naprej aktivni in cenjeni člani svoje skupnosti. Telesno prizadete osebe je mogoče prekvalificirati za drug poklic in jim zagotoviti medicinsko opremo, ki jim omogoča samostojnost, da lahko uživajo neodvisnost in svobodo, da prevzamejo svoje življenje kljub telesnim oviram. Osebe z duševnimi motnjami so s psihosocialno rehabilitacijo dosegle izjemen napredek pri učenju samostojnega in odgovornega delovanja v svojih skupnostih.
Ljudje v psihosocialni rehabilitaciji lahko ali pa tudi ne jemljejo zdravila na recept, ker osrednji cilj ni prikrivanje ali “droganje” problema; prej obstaja želja, da bi iz posameznika izvlekle najboljše. Kakovost življenja ljudi, ki so podvrženi tovrstni psihiatrični rehabilitaciji, ni odvisna le od njihove usposobljenosti, temveč tudi od številnih podpornih služb, ki jim pomagajo v vsakdanjem življenju. Socialni delavci na primer še naprej vodijo svoje primere, svetovalci jim še naprej nudijo terapijo in se poklicnih veščin učijo od posameznikov, ki so usposobljeni, da jih naučijo tržnih delovnih veščin.