Psihologija skupnosti je široko področje psihološke študije, ki preučuje odnose posameznikov znotraj skupnosti, odnose posameznikov do celotne skupnosti ter odnos med skupnostjo in družbo kot celoto. Raziskave na področju psihologije skupnosti se pogosto obračajo na več sorodnih področij, kot so sociologija, socialna psihologija, javna politika in politologija. Splošni praktični cilj psihologije, osredotočene na skupnost, je splošno povečanje kakovosti življenja tistih, ki živijo v skupnosti. V mnogih primerih to vključuje prepoznavanje in odpravljanje težav, ki bi lahko povzročile težave z duševnim zdravjem v skupnosti.
Klinična psihologija in storitve duševnega zdravja, usmerjene v skupnost, so podobne psihologiji skupnosti, saj poskušajo odkriti in zdraviti težave z duševnim zdravjem. Psihologija skupnosti je podobna različnim interesom javnega zdravja, saj skuša odkriti probleme, ki obstajajo v skupnosti kot celoti, in ne težave, ki obstajajo v posamezniku. Področje je do neke mere dejansko zraslo iz spoznanja, da številnih vprašanj duševnega zdravja ni mogoče razumeti iz specifične zgodovine posameznika. Psihologija skupnosti se razlikuje od javnega zdravja, ker se osredotoča posebej na duševno zdravje, in se razlikuje od področij, kot sta socialna psihologija in sociologija, ker je močno usmerjena v iskanje in odpravljanje težav, ne le na raziskovanje.
Sinteza teoretične in praktične psihologije je izjemno pomemben del psihologije skupnosti. V primerjavi z mnogimi drugimi področji je močno osredotočen na hitro sklepanje iz opazovanj in pretvorbo teh zaključkov v rešitve za probleme, ki obstajajo v določeni skupnosti. Ni nenavadno, da se skupnostni psihologi osredotočijo na določeno skupnost; ko prepoznajo probleme in škodljive trende, se je preprosto smiselno lotiti njihovega reševanja. To ne velja vedno na drugih področjih psihologije, saj so številni preučevani problemi zelo osebni in jih ni mogoče uporabiti za skupine ljudi z nobeno stopnjo uspeha.
Skupnostni psihologi si običajno prizadevajo za več različnih ciljev za skupnosti, ki jih preučujejo in jim pomagajo. Opolnomočenje je na primer izjemno pomembno; posamezniki se morajo počutiti pooblaščene, da so učinkoviti člani skupnosti, skupnosti, ki so bile v preteklosti marginalizirane, pa morajo pridobiti moč, da zavzamejo močnejše mesto v družbi. Socialna pravičnost je prav tako zelo pomembna, saj je treba vse člane skupnosti, pa tudi skupnost kot celoto, spoštovati kot člane družbe, ki si zaslužijo vse pravice, ki izhajajo iz te vloge. Raznolikost seveda izvira iz teh; nobena pravična in pooblaščena družba ne bi smela imeti predsodkov do različnih vrst ljudi.