Psihodinamična psihoterapija temelji na ideji, da ljudje potlačijo pretekle travmatične izkušnje, ki lahko vplivajo na njihovo osebnost in vedenje v odnosih. Psihoterapevti uporabljajo komunikacijo s pacienti za razpravo, interpretacijo in zdravljenje različnih čustvenih vprašanj, ki se jih bolniki morda zavestno ne zavedajo. Je ena najpogosteje uporabljenih vrst psihoterapije in se lahko izvaja tako kratkoročno kot daljše obdobje. Naloga psihodinamskega psihoterapevta je, da na koncu odkrije pacientove subjektivne psihološke občutke, da bi z njim/njo sodeloval pri njihovem premagovanju in preprečevanju ponovitve kakršnih koli samodestruktivnih vedenj.
Temelj te vrste psihoterapije temelji na osrednjem prepričanju, da imajo vsa čustva in vedenje razloge, ki pogosto temeljijo na preteklih izkušnjah, vendar jih ljudje ne znajo odkriti sami. Psihodinamska psihoterapija verjame, da ljudje obupno želijo nadzorovati svojo psihično bolečino, zato se vključijo v dejanja, ki lahko na koncu poslabšajo situacijo, da bi obvladali situacije. Psihoterapevti so potrebni, da zagotovijo nepristranski pogled tretjih oseb in pomagajo pacientom, da se zavejo skritih razlogov za njihovimi čustvi in dejanji.
Proces psihodinamične psihoterapije sestavljajo tri naloge: sprejemanje, razumevanje in razlaga. Terapevt mora biti neobsojen o pacientovih občutkih, da bi vzpostavil občutek zaupanja in timskega dela. Ko pacient začuti, da je lahko resničen o svojih najglobljih občutkih, bosta terapevt in pacient oblikovala tisto, kar imenujemo terapevtsko zavezništvo. Pacient se bo počutil udobno, ko bo opazoval samega sebe, da bi odgovoril na vprašanja terapevta.
Ko se pacient počuti sprejetega s strani svojega terapevta, lahko začneta delati v smeri skupnega cilja, da se naučita razumeti pacientova čustva. Psihodinamski psihoterapevtski pacient na splošno ne prepozna svojih psiholoških nagnjenj, zato je cilj terapevta pomagati pacientu razpravljati in ponovno uprizarjati pretekle boleče izkušnje. Ta postopek naj bi pomagal bolniku, da se zaveda svojega preteklega vedenja, pa tudi prepozna vse slabe rezultate zaradi teh dejanj.
Končno načelo psihodinamične psihoterapije je terapevtov proces, da pacientu razloži svoje interpretacije bolnikovih občutkov in vedenja. Terapevt lahko navede razloge, zakaj se pacient ukvarja z določenim vedenjem ali čuti določene načine glede situacij. Na primer, po psihodinamični psihoterapiji lahko terapevt ugotovi, da pacient, ki je bil v otroštvu zlorabljen, še naprej hodi z nasilnimi partnerji. Terapevt bi pacientu dal razlago, zakaj meni, da se pacient ukvarja s tveganim, samouničujočim vedenjem, nato pa ponudi neobsojajoč nasvet, kako premagati te subjektivne psihološke težave.