Psihoanaliza je ena od metod, s katero usposobljeni psihologi ali psihoterapevti poskušajo priti do temeljnega vzroka(-ov) trenutnega vedenja ali dejanj pacienta. To se običajno izvede s številnimi sejami, v katerih se pacient spomni posebnih spominov na dogodke, ki spreminjajo življenje – proces, znan kot svobodno povezovanje. Strokovnjaki psihoanalize upajo, da bodo te informacije skupaj z drugimi opažanji uporabili za oblikovanje možnega poteka zdravljenja nekaterih duševnih bolezni ali drugih samoomejujočih nevroz ali iracionalnih strahov.
Preden je ugledni avstrijski psiholog dr. Sigmund Freud v poznem 19. stoletju razvil psihoanalizo, je bilo veliko teorij, a malo znanstvenih spoznanj o notranjem delovanju človeškega uma. Verjeli so, da se ljudje obnašajo tako, kot so se iz številnih razlogov: volja bogov, obsedenost z demoni, dobro ali zlo, ki je prirojeno od rojstva, neravnovesje ‘humorjev’ in tako naprej. Zločince, ki so zagrešili zločine proti družbi, ali tiste, ki so pokazali nenavadno vedenje, so preprosto odstranili iz družbe, brez upanja za smiselno rehabilitacijo.
Dr. Freud je ugotovil, da so mnoga trenutna vedenja in dejanja dejansko sprožena zaradi prejšnjih psihičnih travm. Freud je domneval, da je človeški um veliko bolj zapleten, kot se je prej domnevalo, in prav ta kompleksnost je mnoge ljudi spodbudila k oblikovanju družbeno nesprejemljivih misli ali sprejemanju nevarnih odločitev. Freudova psihoanaliza se je v svoji izvirni obliki močno osredotočila na pacientove potlačene spolne fantazije in izkušnje iz zgodnjega otroštva. Freud je upal, da bo svojim pacientom pomagal pri soočanju s travmatičnimi spomini v varnem okolju, da bi razumeli njihove trenutne težave.
Od Freudovih časov je psihoanaliza doživela nekaj sprememb. Sodobni zdravniki se nagibajo k temu, da je vidik “govorečega zdravila” pri Freudovih metodah najbolj uporabno orodje, hkrati pa se izogibajo pretirani uporabi izkušenj s psihoseksualnimi travmami za diagnozo. Med današnjimi seansami psihoanalize pacienti razpravljajo o svojih najglobljih mislih in izkušnjah z usposobljenim psihoterapevtom. Terapevtova vloga je voditi pogovor proti specifičnim konfliktom misli.
Če se lahko bolnik sam spomni boleče izkušnje in ta spomin aplicira na trenutno situacijo, bi se lahko sčasoma “ozdravil”. Na primer, če bi se nekdo, ki trpi zaradi hude socialne anksioznosti, lahko spomnil posebno ponižujočega dogodka iz osnovne šole, bi mu to lahko pomagalo pogledati današnje dogodke v perspektivi. Uspešno obravnavanje potlačene misli ali fantazije lahko konča konflikt med umom in telesom.
Freudov najbolj znan psihoanalitski model je človeški um razdelil na tri ločene elemente – id, ego in superego. Id je primitivna gonilna sila za naše najnižje potrebe, kot sta spolno zadovoljstvo in družbeni napredek. Superego je poln vseh moralnih kodeksov, ki so nam vtisnjeni od rojstva. Ego je naš budni um, ki nas motivira, da sprejemamo odločitve na podlagi naših specifičnih nagonov in potreb. Ker sta superego in id nenehno v konfliktu, mnoge ljudi k psihoanalizi žene preobremenjen ego, ki se trudi osmisliti svet okoli sebe. Z uporabo tega psihoanaliznega modela se kriminalno vedenje pojavi, ko id postane preveč prevladujoč in ultra-togo moralno vedenje sproži nekontroliran superego.
Mnogi sodobni psihoterapevti so sprejeli drugačen model psihoanalize, ki temelji na ideji konflikta. Vsi imamo moralni kodeks, ki določa pravilnost ali napačnost določenega dejanja. Na enak način imajo naša telesa lastne potrebe, ki jih ni mogoče zlahka nadzorovati samo z racionalnim razmišljanjem.
Poročen moški lahko na primer v službi sreča privlačno žensko. Morda razume, da bi bilo nadaljevanje nezakonite zveze moralno napačno, vendar še vedno čuti fizične učinke spolne privlačnosti. Tudi če se umakne od srečanja in se ne zgodi nič fizičnega, lahko konflikt med umom in telesom še vedno obstaja. Sčasoma lahko vsi ti konflikti preplavijo človeško psiho in ustvarijo potrebo po varnem izpustu teh občutkov in potlačenih fantazij. Psihoanaliza si prizadeva zagotoviti usmerjeno obliko odzračevanja, ki naj bi na koncu zmanjšala raven konflikta med domišljijo in resničnostjo.